Program za vrtce in šole
Simona Hamer (po motivih Prežihovega Voranca)

Samorastniki

SAMORASTNIKI – BILO JE NEKOČ V SLOVENIJI.
RežijaEva Nina Lampič
IgrajoAnja Drnovšek k. g., Jernej Gašperin, Gašper Tič, Judita Zidar, Mirjam Korbar Žlajpah, Mojca Funkl, Janez Starina, Gregor Gruden
ProdukcijaMGL
FotografijaMarjan Mutić
Vrsta predstavedrama
Trdinova dvorana80 min in nima odmora
29.maj
10.00
29.maj
12.00
30.maj
10.00
30.maj
12.00

Samorastnike, napisane leta 1937, lahko kot eno najbolj prepoznavnih Vorančevih novel mirno uvrstimo med tisto literaturo, ki je postala del kolektivnega spomina Slovencev. Socialni realizem kot prevladujoča smer obdobja med obema vojnama se s svojim značilnim, za današnja naziranja skrajno teznim, skorajda manifestnim, socialno proletarskim angažmajem zrcali tudi skozi Samorastnike.

Ljubezenska zgodba med Meto in Ožbejem, med kajžarsko hčerjo in gruntarskim sinom, med pripadnikoma dveh različnih socialnih in družbenih slojev, je pravzaprav pisana kot zgodba o boju malega človeka. V njenem jedru stoji ženska, samohranilka, pankrtska mati, kot jo psujejo njeni sovaščani, ki ji cincavi ljubimec Ožbej ni v pomoč. Ona je tista, ki nosi vse breme družbene izključenosti; ponosno prestane fizična trpinčenja in ponižanja ter ponosno zavrne tudi miloščino. Njej ni do grunta, kot zmotno domneva Ožbejeva družina, svojim otrokom bi za popotnico v življenje rada priborila samo ime, ime očeta. Metin boj je uporna zahteva po enakopravnosti. Glasna, neupogljiva zahteva, ki jo kot edino dediščino preda svojim otrokom.

Kje so Hudabivški samorastniki danes, ko je stoletje, omenjeno v Metinem monologu, že davno minilo? Ali se res ne dajo več teptati od drugih in ne prenašajo ponižno krivic, kot jim je naročila mama? So si priborili svoje pravice? Enakopravnost? Dramatizacija mlade avtorice Simone Hamer se posveti tudi vprašanju pozicije ženske (ljubice, matere, samohranilke), patriarhatu in nekaterim drugim temam, ki se zdijo še vedno ali spet aktualne: trma, ozkosrčnost, posesivnost … Tako skušajo Samorastniki danes predvsem preizpraševati Vorančevo predeterminiranost in brezizhodnost ter razmišljati, da bi mogoče – zelo enostavno – lahko bilo vse drugače.

 

Ozadje (povzeto po članku Katje Mihurko Poniž iz gledališkega lista uprizoritve)

Dramatizacija Samorastnikov na novo preizprašuje teme, ki se jih dotika že Prežihova novela: konservatizem, človeško neusmiljenost, ljubezen kot nepremagljivo silo in uporništvo, ki zraste iz poniževanja in zatiranja. Simona Hamer te teme presvetli s sodobnim in neobremenjenim pogledom, vendar so njeni vaščani in vaščanke še vedno ozkosrčni, dekle in hlapci privoščljivi in preračunljivi Karničnik in Karničnica oblastno ohola in nasilna, birič po graščakovem ukazu neizmerno okruten, župnik prilagodljiv situaciji, Ožbej neodločen in pasiven, le Meta je precej bolj uporniška in predvsem bolj zgovorna kot v noveli.

Samorastniki so tekst, ki koncizno povzema značilnosti slovenskega materinskega diskurza in podaja materinske podobe, ki jih tudi danes prepoznavamo v slovenskem vsakdanu (morda prav tako v kakšnem drugem, a na tem mestu ostanimo v nacionalnih mejah). V čem je torej Prežih drugačen od svojih predhodnikov in sodobnikov? Najprej gotovo v tem, da je materinski lik v ospredju. Vse do Cankarja so bile namreč slovenske matere tihe ali celo odsotne, bile so nekje v ozadju literarnega dogajanja, kar naj bi bilo skladno z materinsko vlogo v ruralni, patriarhalni družbi.