ANGEL POZABE

Roman Angel pozabe (2011) pesnice in dramaturginje Maje Ha­derlap z intimno poetičnostjo spregovori o pomenu partizan­skega gibanja na avstrijskem Koroškem. Prek delovanja avtoričinega spomina se pred nami izrisujejo pokrajine, skozi kate­re se preliva čas, ki s pomočjo izkušnje spreminja tako navade v Železni Kapli kot tudi zavest domačinov o lastnem življenju.

Roman obravnava spomine in doživetja koroških Slovencev; manjšine ne obravnava od zunaj, temveč od znotraj, beleži povode in učinke nacističnega zatiranja ter poskuse iztrebljenja med drugo svetovno vojno. Pred nami se razpleta družinska zgodba treh generacij, ki jo zaznamujejo upor koroških Slovencev proti nemški vojski, partizanstvo v okoliških gozdovih, trpljenje tistih, ki so se vrnili iz koncentracijskih taborišč, in krivda po vojni rojenih.

Izjemen pomen in vrednost Angela pozabe potrjujejo številne nagrade in priznanja pa tudi ponatisi romana.

»Veš, če te je v gozdu strah, je treba peti partizanske pesmi.«
Maja Haderlap

Saša Pavček kot Babica, nato kot Mama (koncept dualnosti je dramaturško nadvse učinkovito izpeljan) se najprej v vlogi Babice zavleče v podobo klene, z »vsemi žavbami namazane« ženice, ki pretres preživetja taborišča vnaša v svojo robustno telesno konstitucijo, pri tem pa v rezervi hrani obilo občutljive dojemljivosti do osrednje junakinje, dečve, ki ji skozi bizarna, drugič sentimentalna dejanja prva odstira svet v vsej njegovi čudaškosti. /…/ Barbara Cerar, osrednja (pripovedovalna) figura, in Janez Škof kot njen oče izoblikujeta presežni vlogi, fascinantna sta v svojem kompleksnem odnosu, v prikazu pripadnosti družinskim vezem, v nenehnih »ljubečih« konfliktih in v odpuščanju, ki venomer sledi. Ona ganljiva v svoji zrelosti, on v svoji otročjosti. Cerarjeva (ki se vzporedno potrjuje kot trenutno nedvomno ena najboljših ženskih igralskih sil) v svoji igralski disciplini, ki je obenem tako nenapeta, izžareva sposobnost prehajati od naivne, ranljive deklice v izoblikovano identiteto, zavedajoč se mnogoterih razsežnosti življenja in ki vse tegobe ter lepoto svoje razbolele družine jemlje kot svoj edinstveni vseživljenjski agregator. Janez Škof vlogo očeta, nekoč zlorabljenega otroka-partizana, danes prepojenega s samomorilnimi nagnjenji in infantilnimi izpadi (posledice neozdravljivo travmatiziranega uma), oblikuje v vrhunski suverenosti, v že skoraj nedoumljivi identifikaciji, podaja ga s pretresljivim občutkom potlačene zavesti, po potrebi kot ostrega in neusmiljenega možakarja, ko pa se zave svoje majhnosti in brezizhodnega položaja, privre na plan puhasta ranljivost, otroška bolečina, ki jo skozi »dosledno nevednost« ohranja, in kadar je najhuje, odrešujoče prekine z tolažilno komičnostjo. Uprizoritev, ki v skladu z romanom ne kaže s prstom na nikogar, v svoji inteligentni nevtralnosti »pove vse«.

Zala Dobovšek, Delo

Gledališka predstava tako postane niz lirskih utrinkov skozi solze in smeh, topel jantarjev objem teh ranljivih podob preteklosti in amulet pred pozabo. Po drugi strani se predstava tudi sama gleda kot roman, ko lista po različnih doživetjih in se nenadoma, brez hvaležnih opozoril za gledalce, ki ne poznajo romana, dezorientirano znajde nekje drugje. A takšna je logika, po kateri deluje spomin. Uprizoritev navsezadnje sledi manevrom mojstrskega literarnega dela, tudi tu s primarno osebno in človeško noto, ki ji politika ni indikator, bolj stihijski, a neobhodni dejavnik, manj je v uprizoritvi lucidnih avtoričinih refleksij in pogleda »angelusa novusa« z usodnimi zamahi zgodovine – a vsega ni mogoče obdržati. Konec se jasno odreže: zavrača vsakršno izključevalnost (jezikovne politike) in diskurze moči, priključuje pa se sožitju jezikovnih razlik kot tudi lepoti zvena slovenske besede.

Nika Leskovšek, Dnevnik

POSEBNA PONUDBA ZA IMETNIKE GLEDALIŠKEGA ABONMAJA:
2 vstopnici za ceno 1.