Andreja Schwenner je svojo likovno pot poiskala v slikarskem zapisovanju Dolenjske pokrajine. Gre za povsem subjektivno odzivanje na motiv stvarne, resnične pokrajine, ki jo želi združiti z neko reprezentacijsko razsežnostjo, ki se ne nanaša zgolj na objektivno, stvarno pojavnost krajine, ki jo upodablja.
Perspektiva od znotraj
Če s pogledom zaobjamemo dela Andreje Schwener, takoj vidimo, da gre za krajine, torej za upodobitev nekega prostora. Ker smo vajeni prostor dojemati primarno, na teritorialni osnovi, v njem nehote iščemo topografske značilnosti, da bi krajino locirali. Toda, ali je dovolj, da se modra površina na platnu zameji s krivuljo, da bi v njej prepoznali okljuk Krke? Ali drugače: je sploh potrebno iskati Krko? Andrejine slike so pomenljiv dokaz, da nam slikarstvo pravzaprav že zelo dolgo ne ponuja fizične pojavnosti, temveč zgolj in zgovorneje psihološko. Umetnik v svojem izražanju poskuša na sliko prenesti doživetje ob videnem ali razpoloženje videnega. Ob tem pa je sledenje realnemu prostoru prej ovira kot vzgib. Saj poznamo občutek, ko skozi spomin nam ljubi del kakšnega prostora dobiva vse bolj idealizirano podobo, običajno celo do takšne mere, da postane, ko ga ponovno soočimo z realnim, neprepoznaven in pogosto celo banalen. Osnovna dilema je torej, katera podoba kraja je sedaj prava. Morda je odgovor paradoksalen, vendar se glasi: obe. Sobivata in sta druga od druge neodvisni.
Na podoben način oblikuje slikovni prostor tudi Andreja Schwener. Ustvarja opis možnih mentalnih prostorov, ki se zde kot prevod, ko poskuša izraziti mentalno sliko sebe, toda ne kot paralelo realnosti, temveč kot njen presežek. Kljub temu, da se z motivnih značilnosti in zaradi izbora precej reducirane barvne palete v njenih delih da razbrati genius loci, pa avtorica več pozornosti namenja rešitvam kompleksnosti med površino in globino ter dialogu med fragmentom in celoto. Ob barvnem niansiranju, abstrahiranju oblik na temeljne lastnosti ter s pogosto risarsko intervencijo, ko s pastelnim risalom poudari vdor svetlobe, nam s površine pogled zdrsne v lasten svet iluzije, za videz stvari, v polje metafizike, da najde harmonijo med človekom in naravo v primarnem pomenu. To tezo podkrepi še s posebnim načinom moduliranja slike, kjer na podlagi izkušenj iz sveta restavratorstva eksperimentira z različnimi materiali. Ko raznim smolam dodaja primarni material, kot na primer mivko (ali na nekaterih slikah oglje), nas spominja na informelovski način ohranjanja materije (Dubuffet, Fautrier), kjer le ta predisponira učinek podobe in ponotranja prvobitnost zemeljske snovnosti. Ta se v avtoričinih slikah najbolj odraža pri prehajanju in prepletanju med zemeljskimi in vodnimi površinami v sliki, kot pretakanje nematerialnega v materialno in obratno. Preplet uporabe tehnološko vse bolj razvitih slikarskih materialov in prvinskih derivatov zemlje pa izpričuje tudi močno ekološko zavest, ki je ta čas med mladimi vseprisotna kot generacijska revolucionarna nota. Zavest ohranjanja planeta, katerega del so tudi imaginarne slikarske krajine, sodi danes v ozaveščen modus vivendi. To sporočajo tudi slike Andreje Schwener, način ohranjanja te zavesti pa reflektira v zgoraj omenjenem dialogu površine in globine, ki ga lahko poimenujemo tudi slikarsko izražen kozmološki panteizem. Ta je posebej zgovoren v dveh manjših podolgovatih slikah brez naslova, kjer je gozd upodobljen v ozki barvni paleti, kot divja krajina, kot nekaj prepovedanega, prostor diametralnosti, ki v isti sapi odraža tudi silovitost, vitalnost in trajnost dreves, na drugi pa krhkost, nebogljenost in kratkost človeškega bitja. Obenem pa je to prostor, kjer prebivajo duhovi in žive gozdne nimfe Driade. Nič manj silovito pa se panteizem - kot preplet Logosa in Kozmosa - na drugi strani ne izraža v sugestivnosti Andrejinih lazurnih nanosov v naslikanih vodnih površinah, kjer zaslutimo nimfe Najade.
Prepričan sem, da bodo mnogi, ki bodo postali ob slikah, ujeli resonanco lastnega in avtoričinega notranjega sveta, začutili kontemplativnost in brezčasnost narave, se potopili v barvno ubranost in tako bo naenkrat postalo popolnoma nepomembno, s katere perspektive in ob katerem delu dneva je umetnica zrla na naš planet. Saj ne smemo pozabiti, da Andreja pogosto na ta kos naše krajine gleda tudi s perspektive padalke. Od tam pa naj bi na nas menda gledali le bogovi?
Goran Milovanović
***
Andreja Schwenner je svojo likovno pot poiskala v slikarskem zapisovanju Dolenjske pokrajine. Gre za povsem subjektivno odzivanje na motiv stvarne, resnične pokrajine, ki jo želi združiti z neko reprezentacijsko razsežnostjo, ki se ne nanaša zgolj na objektivno, stvarno pojavnost krajine, ki jo upodablja. Ali kot zapiše avtorica. »Gre za soočenje s konkretno snovjo, naneseno na nosilec, vendar slika ni le tekstura snovnih sredstev, temveč je hkrati tudi tisto, kar sama po sebi ni.« Priznanje, da je slika zgolj material na ploskem nosilcu, nam torej ne onemogoča, da ne bi iluzije še naprej videli, nasprotno pa gledalčev pogled vrača na površino podobe in s tem jasno določa materialnost slike. Z vzpostavitvijo razmerja stvarno-umišljeno na slikovni površini Andreja Schwenner ustvarja »vmesni prostor«, ki gledalca, kot pri interaktivni sliki, vsrka v njeno notranjost. Gledalec je tako nenadoma umeščen, lokaliziran, postavljen na prizorišče, ni več čista točka pogleda, ki vzdolž bežiščnic perspektivičnega sistema obvladuje prostor in okolje v njem.
V galeriji Kocka Andreja Schwenner na ogled postavlja likovna dela, ki so nastala v okviru skupinske razstave v Jakčevem domu ob 650. obletnici ustanovitve Novega mesta kot predstavitev sodobnega likovnega dogajanja v Novem mestu ter jih nadgrajuje z novejšimi likovnimi deli. Rdečo nit razstave predstavlja povezava med našim bivanjem in posegom v krajino. Za takratno ustvarjanje je poiskala navdih v katastrskem načrtu Novega mesta iz leta 1825. Schwenner: »Ravne črte, razvidne na načrtu, so podale idejo, kako na nevsiljiv način znotraj podobe krajine upodobiti pečat bivanja, našega posega v naravno okolje. Na tovrstno podobo krajine ne želim gledati kritično, temveč zgolj ozavestiti, kaj dandanes krajina, ki nas obdaja, pretežno je, kakšno vlogo znotraj te krajine nosimo in naš vpliv na podobo krajine, pri samem ustvarjanju pa dati poudarek na prepletanje ravnih črt znotraj in zunaj povsem sproščenim, prostih potez.« Iskanje in vnašanje ravnih črt v podobe krajin se na novejših delih kaže ne zgolj kot pečat bivanja, temveč kot primarna lastnost krajine.
Andreja Schwenner
Prapreče pri Straži 1A
8351 Straža
e-pošta: andreja.schwenner@gmail.com