Razstavlja Alojz Konec, akademski slikar in srednješolski profesor likovne umetnosti. Na ogled je postavil svoje recentne slike zadnjih dveh let v olju in akvarelu. Osredotoča se na zaznavanje hitre, bežeče, fragmentirane, ovirane, zastrte in indirektne realnosti. Slavi življenje in energijo vividnih barv na belini, na kateri žarijo v zanosnih potezah čopiča na samem robu prepoznave.
Alojz Konec (*1956), akademski slikar in srednješolski profesor likovne umetnosti je diplomiral iz slikarstva na ALUO UL Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. Samostojno in skupinsko razstavlja doma in po svetu. Član DLUD Društva likovnih umetnikov Dolenjske, ZDSLU Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov, SVA Zavoda Slovenski vizualni avtorji ter povezan z IWS Mednarodnim združenjem akvarelistov Slovenija.Samostojno in skupinsko razstavlja doma in po svetu. Živi in ustvarja v Sevnici.
***
Kaj? Korakam svoje življenje. Svet se me dotika od zunaj in znotraj. Doživljam in premlevam ga in se najprej spontano odzovem nanj. Krajine, tihožitja, portreti so ti stiki, ki prvi pričajo umetniško dušo. Iz spontanega, odzivnega beleženja postopoma ostrim svoj opazovalno-raziskovalni duh. Pogled se mi vse bolj ciljno ostri. Postaja vse bolj izbirčen, selektiven. Osredotočam se na sloj optičnih zaznav bistva. Daleč od pejsažev, tihožitij in portretov. Spoznavna plat obstoja. Spremembe se dogajajo postopno. Razvoj pa je drastičen. Od impulza taktilnosti do ostrine abstrakcije.
Kako se nam prikazuje ta svet? Blazno hitro in bežeče. Skrito, prikrito, zastrto, velikokrat motno in bolj kot ne sluteno. Odkrivamo ga s pripomočki. Indirektno in s prizadevanji. Posredno, z neverjetnimi povečavami in raznoraznimi filtri. Večkrat komaj razumljivo in potrebno razmisleka in presoje. Pretvorjeno v našo vidno govorico. Skozi posredovane podatke. Predstavljajo jih fragmentirani pogledi vsled opazovalčevega gibanja, pogledi skozi daljnogled, skozi steklo, zarosen objektiv, skozi žaluzije in druge ovire, anamorfične sferizacije, multizrcaljenja, konkavne in konveksne deformacije, lomi in izrezi ter odsevi. V zaznavah so prisotni: fraktalnost, enigmatičnost, Cornsweet-ova iluzija, (raz)fokusiranje, bokeh, popačenje, moire, interferenca, vibriranje, utripanje.
Izgleda? Slike se pojavljajo iz beline. Na samem robu prepoznave. Kje je minimum sklepanja in prepoznave likov iz mimetičnega prostora. Konture so v drugem planu slikine pojavnosti in njene zgodbe, fabule. Like razumevam bolj kot akterje abstrakcije. Še zlasti, ko prostoru dodamo čas in njegovo popačenje ter relativnost. Zaznavno tako privilegiram odkriti stožčasti prostor s slutenimi zametki nekih reprezentativnih oblik. Njihove silhuete tako postanejo dinamični akterji na samem robu opredeljevanja form. Zame pa so iritantne in taktilne, subtilne in narativne hkrati.
Glavno besedo mojih slik imajo barve. Tvorijo armaturo slikinega polja. So njen genski zapis, gostobeseden in zgovoren. Gradijo njeno harmonijo in nosijo njeno energijo. Življenje in energija vividnih barv na belini. Kaligrafski ples njihoviz potez. Narejenih v zanosu med impresijo in ekspresijo. Položenih na kozmično vse vsebujočo belino. Kot prapok rojenih iz krčev trebušnih mišic. Morfogeneza.
Poteznost žarenja barv v olju in akvarelu. Zelo kočljivo bi bilo slaviti slikarsko tehniko. Katerokoli. Da ustvarjanje ne prestopi v maniro. Ne maram rutine, ampak principe. Asociacija je metageneza motiva, ki je zgolj izhodišče, tematika. Prerasel sem mimesis in hodim po njenem robu kot aerobat po napeti vrvi abstrakcije vihrajoč z dolgo ročko čopiča za ravnotežje. Zato neponovljivost in nepričakovanost. Kako v olju dobiti akvarelno prosojnost in žar barvne poteze. In kako akvarel na papirju ustvariti za primernega partnerja olju na platnu, kako ukrotiti surovo belino in belino transparence. Eden drugemu sta lahko skica. Kdorkoli od njiju je lahko v malem ali velikem formatu. Kako v obeh tehnikah doseči zamah svobode.
Alojz Konec, avgusta 2020