15.–20. 12. 2020
Predstava Republika Slovenija je nastala leta 2016 ob 25-letnici osamosvojitve Republike Slovenije in ob 60-letnici Slovenskega mladinskega gledališča.
Govori o pomembnih, prikritih, škandaloznih stvareh. Producenta predstave sta SMG in Maska, avtorji so anonimni, saj posameznik v tem kontekstu ni pomemben, pomembna je država.
V predstavi Republika Slovenija se vse vrti okoli trgovine z orožjem med vojno v Bosni in Hercegovini ter na Hrvaškem in slovenskega sodelovanja pri tem. Gre za rekonstrukcijo nekaterih bistvenih političnih in kriminalnih dogodkov iz časa nastajanja naše države, gre za tri zgodbe polpretekle zgodovine:
- najprej upokojeni obveščevalec, izvrševalcev ukazov, pove zgodbo o štetju milijonov mark,
- nato šesterica pomembnih mož (predsednikov in ministrov) razmišlja o Sloveniji, ki se spreminja v mafijsko državo in se igra z orožjem in človeškimi usodami (gre za sestanek pri takratnem predsedniku Republike Slovenije, ki je bil 6. 1. 1993, ta del predstave je narejen po magnetogramskem zapisu sestanka, ki mu je bila s sklepom Urada predsednika Republike Slovenije 30. 5. 2013 preklicana tajnost),
- na koncu pa se skupina vojakov loti vohuna; gre za prikaz dogajanja v Depali vasi v več različicah. Dogodek, ki je bil afera, pozneje pa je prerasel v mit in povsem običajno ime povsem običajne vasi spremenil v sinonim za nekaj, o čemer vsi vedo vse in hkrati nič, nekaj, o čemer se pišejo knjige in se šušlja po vogalih. Resnici baje ne ustreza nič, kar pa v resnici ustreza marsikomu.
Nastanek države je pogreznjen v meglo; nekam med junaštvo in pokvarjenost, med palačo OZN in mafijsko podzemlje ter v čas, ko sta bili modrost in klenost voditeljev izpostavljeni
preizkusu. Ko človek dobi v svoje roke moč, se pokaže njegova prava narava; takrat se izkaže, tako ali drugače. Nekateri so se izkazali tako. Drugi drugače.
To je predstava Republika Slovenija, ki traja petindvajset let in je narejena z našim denarjem. In ves ta čas smo – kot statisti ali glavni igralci – njen del.
Predstave je prejela dve pomembni nagradi:
Borštnikovo nagrado na Festivalu Borštnikovo srečanje leta 2016 po presoji žirije za angažirano gesto ob 25-letnici države Republike Slovenije
Šeligovo nagrado za najboljšo uprizoritev na Tednu slovenske drame v Kranju leta 2017
G O S T O V A N J A
Festival Malta, Poznanj, Poljska, 17. in 18. 6. 2017
Teden slovenske drame, Kranj (odigrana v Ljubljani) 30. 3. 2017
Borštnikovo srečanje, Maribor, 15. 10. 2016
K R I T I K E
Republika Slovenija najprej ni politično gledališče, je koncentrat čiste politike na odru, postdramski, postpolitični teater. Rekonstruira nekatere bistvene politične in kriminalne dogodke iz embrionalnega časa nastajanja države, ki ne sodijo v slavna poglavja nacionalne zgodovine, ampak v črno kroniko in kriminal. S suho izpovednostjo in brezimnostjo predstave je še podčrtana srhljivost realnosti, v kateri se je kalilo jeklo države. Vse se vrti okoli trgovine z orožjem med vojno v Bosni in Hercegovini in na Hrvaškem ter slovenskega (so)delovanja v tem.
[...]
Odsotnost avtorstva pa nam naprti kolektivno odgovornost ali pač ujetost. Ko je konec, ga v bistvu za tiste, ki so bili navzoči, ni. Nobenega moraliziranja ni v predstavi, le k porogu in tihemu krohotu navznoter te žene. Pa v jezo, nemočen bes. Kako globoko je zaorala Republika Slovenija na odru? Globlje kot marsikaj, marsikdo pred njo. Če že medijska razkritja in pravosodni epilogi niso bili dovolj za razjasnjevanje, kaj šele katarzo ob srhljivih dogodkih, je morda oder (edini) pravi kraj?
Melita Forstnerič Hajnšek, Večer
Dramatiki, požrite se – kakšna imenitna študija likov, idejnih tokov, transparentnosti politike, nepričakovane iskrenosti, skorajda filozofskih poglabljanj v vprašanje resnice, javnosti, politike, splošno človeškega. V najožjem krogu lahko politiki govorijo zunaj ograd lesenega jezika, ki so ga sicer uporabljali. Iskrenost je včasih naravnost ganljiva, neprimerno bolj prisotna pri tistih, ki bi hoteli manj lagati, kot pri tistih, ki so vajeni lagati. [...]
Tukaj verzije, popolna dokumentacija, objektivnost z vsakega zornega kota pravzaprav ne morejo ničesar pojasniti in dejansko je potrebna igra, bogata, profesionalna, vživeta in doživeta igra, gledališče v blišču svoje slave, kot predstava nečesa drugega. Šele tedaj, na vrhuncu svoje performativne prepričljivosti, gledališče doseže tisto "služenje narodu", ki ga od njega že desetletja ali morda še dlje sploh ne pričakujemo več.
Distanca, na katero smo se navadili, bizarnost in kulturna odtujenost se nam vračajo kot vroča klofuta: da, smiselno je tudi gledališče, ki nam govori o pomembnih, namerno prikritih, škandaloznih in za vsakogar od nas pomembnih stvareh. Da, smiselno je tudi neposredno sporočilo, kot so ga imeli Ajshilovi Perzijci.
Svetlana Slapšak, Večer
Vsaka država temelji na zločinu, smo se učili v naših mlajših časih. V redu, toda ali naj to pomeni, da država Slovenija potemtakem temelji na kriminalnih dejanjih, da smo vsi mi državljani mafijske države, kot nam sugerira predstava? To je tisti udarec v želodec, in to vprašanje je razlog, da si je predstavo treba ogledati. Da bi se vsega še enkrat spomnili, da bi (kot Ojdip) nemara spoznali sami sebe in evidentirali kontekst, ki iz naše zdajšnjosti izdeluje umazano zgodovino. Ne le da bi (za hip) spregledali, potem pa svoje izbuljene poglede žrtvovali novim slepitvam, temveč, nekoč v prihodnosti morda, tudi ukrepali. Kot državljani.
Janez Pipan, Dnevnik
Gledališka predstava je skupaj z igralci, nekdanjimi državnimi sodelavci in novinarji storila to, česar v več kakor dvajsetih letih nista zmogla niti uradna politika niti pravosodje. Mar ni to dokaz, kako zelo Slovenija potrebuje civilno družbo in njeno kulturo? Ne le da je ta opravila posel politike, postavlja tudi alternativno zavezujoče stališče. Slovenija zdaj nima samo enega in edinega. Kajnovega.
Janez Markeš, Delo