X

BOŠTJAN PUCELJ: imarathon

V Galeriji Kocka predstavljamo projekt novomeškega fotografa Boštjana Puclja, ki ga že nekaj let ustvarja na svojem instagram profilu.

Gre za ujete trenutke v podobah gibajočih se fotografij, ki ravno zaradi dodane časovne razsežnosti izpovedujejo posnete motive na povsem izviren način. 


Prisluhnite pogovoru z umetnikom na našem podcastu KOOB Sessions.

Prav tako vas vabimo k ogledu celotnih razstavljenih foto utrinkov, ki jim na koncu sledi dodatek z deli dijakov: KOOB Sessions YouTube.

8. 2.–6. 3. 2023 

Galerija Kocka  je odprta vsak delovnik od 7. do 15. ure ter ob dogodkih v organizaciji Zavoda Novo mesto v Kulturnem centru Janeza Trdine.

 

***

Boštjan Pucelj je vizualni ustvarjalec. Njegovi projekti se lotevajo kritičnih tem, ki jih povzroča sodobna družba, ter tem, ki bežijo iz našega vidnega obzorja in bodo kmalu postale le hrepeneč spomin.

Njegova dela so bila razstavljena mednarodno, med drugim na festivalih Kaunas Photo (Litva, 2008); Octave Cowbell, Metz (Francija, 2010); Mois-off de la photographie, Pariz (Francija, 2010); PhotoMed, Sanary-sur-Mer (Francija, 2013); Organ Vida, Zagreb (Hrvaška, 2013); Guernsey Photography Festival (VB, 2014); Villa Pérochon, Niort (Francija, 2015), Voies Off, Arles (Francija, 2018) in bila razstavljena na skupinskih razstavah Domestic, Barcelona (Španija, 2010); LAB EAST/LABOR OST - 30 fotografische Positionen aus 13 postkommunistischen Ländern, Koln (Nemčija 2010).

 

***

Boštjan Pucelj je pred skoraj dvema desetletjema z velikimi koraki vstopil v slovenski fotografski prostor s serijo fotografij zavrženih nakupovalnih vozičkov, ki jih je posnel na različnih koncih svojega rodnega mesta. Tudi tam, kjer bi jih najmanj pričakovali, na brežinah reke Krke ali pred stanovanjskimi bloki. Skrbno je zbiral informacije, kje vse so ljudje videli odvržene vozičke in disciplinirano ustvarjal serijo, ki se je razvlekla v večletni projekt. Nakupovalni vozički so simbol potrošništva, saj jih ne najdemo samo pred velikimi trgovskimi centri, sčasoma so vstopili tudi v polje grafičnega označevanja in v stilizirani podobi naselili realni in virtualni svet kot znak za nakup. Pucelj jih je v svojih fotografijah uporabil za kritiko sodobne potrošniške družbe. To povsem očitno vlogo nakupovalnih vozičkov je razširil z razmislekom, kaj se z njimi zgodi, ko jih izločimo iz osnovnega konteksta in se znajdejo na krajih, kamor ne sodijo, in v vlogah, ki jim niso namenjene. S ciklom fotografij je tako razprl širok spekter vprašanj, od ekoloških in družbenih do osebno intimnih. Pokazal je tudi, kako lahko iz tako banalnega predmeta, kot je nakupovalni voziček, ustvariš fotografsko serijo, ki bo odprla številna pereča vprašanja. Obenem se je pokazal kot spreten dokumentarist z jasnimi koncepti in s prefinjenim občutkom za fotografsko kompozicijo.

V naslednjih letih je s konceptualno zaokroženimi cikli razširil nabor vsebin in motivov, vprašanja, ki (si) jih je zastavljal, pa so ostala enaka. Morda le še malo bolj aktualna in boleča, saj so se ekološki problemi in družbene anomalije v zadnjem desetletju le še povečali. Pucelj se kritike družbenih problemov ne loteva neposredno, ampak skozi prefinjeno ironijo odmaknjenega, a lucidnega opazovalca. Humor je redko prikazan kot anekdota, avtor ga raje vplete v podton podob. Fotografije zato, kljub svoji navidezni vsakdanjosti, zahtevajo gledalca, ki si bo vzel čas, razmislil, kaj je tisto, kar gleda, in se spustil tudi pod površino podobe, do nenapisanega ironičnega komentarja.

Nedavno so v neki raziskavi ugotovili, da povprečen sodobni obiskovalec muzejev in galerij ogledu posameznega likovnega dela nameni le sekundo ali dve. To hlastanje za informacijami, ki so postale blago kot vsako drugo – in od tod potreba po njihovem neprestanem kopičenju –, je seveda površno, površinsko in podvrženo iskanju senzacij. Morda je Pucelj v želji čim dlje zadržati gledalca pred podobo, slednje v zadnjih serijah podaljšal v video zapise. Za fotografijo včasih rečemo, da predstavlja trenutek, zamrznjen v času. Z razširitvijo časa na nekaj sekund je Pucelj to podobo delno odmrznil, ob tem pa ji dodal še zvok. Gledalcu je s tem ponudil še dodaten element, ki končni vtis sooblikuje, včasih pa celo spremeni idejo, ki smo si jo ustvarili ob fotografiji, vzeti iz videa. Tako npr. fotografija ponve, v kateri oseba, ki je ne vidimo, meša hrano, dobi povsem drug smisel, ko v ozadju slišimo publiko, ki ploska političnemu funkcionarju, ki je prišel odpreti slikarsko razstavo. Čeprav bi bilo nepravično soditi kar povprek, se tovrstni pomembneži na razstavah običajno pojavijo le v času nabiranja volilnih glasov. Povezava tega, kar slišimo v ozadju, in tega, kar vidimo na posnetku, zato odpira številne možnosti interpretacij in bolj ali manj nekorektnih namigov. Lahko pa ima zvok tudi drugačno nalogo. Pri drugem prizoru z odprtja razstave klasična glasba, ki jo slišimo iz osrednjega prostora, sicer ni ključna za razumevanje prizora, skupaj z negibnostjo obiskovalcev v preddverju pa vanj vnese določen nadrealistični moment. Tega je eden od komentatorjev slike na Instagramu (kjer Pucelj fotografije in videe redno objavlja) upravičeno povezal z vzdušjem, ki ga v svojih filmih ustvari švedski režiser Roy Andersson. S slednjim si Pucelj deli občutek za absurd, ki pa ga ne ustvari v režiranih prizorih, temveč ga najde med pohajkovanjih po mestih ali ob obiskih prireditev. Rezanje traku ob odprtju novega objekta samo po sebi ni nujno smešno, a na Pucljevem posnetku je ob nerodnosti akterjev to dejanje prikazano kot še en prenapihnjen in absurden obred v službi katerekoli oblasti in ideologije. Tudi zvok, ki ga ustvarja krampanje dveh delavcev na gradbišču sredi mesta, poudari absurdnost takšnega prizora v času, kjer se večino gradbenih del opravi s sofisticiranimi stroji. Nima pa zvok na vseh posnetkih vloge akuzmatičnega glasu, ki bi videnemu dodal drugačno ali dodatno dimenzijo.

Med razstavljenimi deli dve prikazujeta vrsti čakajočih pred poslopji; na prvem skupina ljudi z nakupovalnimi vozički dočaka trenutek, ko se odpro vrata v supermarket, na drugem posnetku se dolga vrsta čakajočih vije pred vhodom v novomeški kulturni center. Pri prvem je absurdno že to, da v času preobilja produktov ljudje stojijo pred trgovino še pred njenim odprtjem, v drugem primeru pa žal ne gre za množico, ki bi si želela ogledati kulturni dogodek, temveč gre za posnetek, ki je nastal v času pandemije, ko so se ljudje morali vsakodnevno testirati, če so želeli na delovno mesto. Posnetka vsak iz svojega zornega kota osvetljujeta nove družbene razmere, v katerih se pod krinko napredka in blaginje generirajo novi družbeni konflikti in problemi. Zame eden najboljših prizorov, ki odlično prikaže občo zmedo vrednot, so kopalci v brezhibno modrem bazenu, ki so ga postavili na opuščeni tovorni ladji, mimo katere teče onesnažena rjava reka.

Razstava v Galeriji Kocka je razdeljena v štiri cikle: Odtujenost, Napetost, Nostalgičnost in Spokojnost. Naslova prvih dveh verjetno najbolje označita stanje duha v družbi zadnjih nekaj let, posnetki, ki so vanju vključeni, pa premorejo največ jedkega humorja in družbene kritike. Naslov tretjega cikla namiguje na dejstvo, da se s časovnim odmikom v ljudi naseli nostalgija za preteklimi časi, tudi za tistimi, ki jih sami morda niso živeli. Manj kot je perspektive v sedanjosti, lepša se riše preteklost in nostalgija je njena polepšana cenzurirana podoba. Pucelj to razume, zato z nemalo cinizma v tretji sklop poleg »spominov« na morje, koncerte, praznovanja in športne uspehe umesti tudi depresiven pogled na božično smrečico pred propadlim lokalom v središču Ljubljane in razpadajočo blagajno pred športnim objektom.

Posnetki v ciklu Spokojnost se od prejšnjih najbolj razlikujejo, so bolj intimni in avtor v njih pokaže veselje do drobnih detajlov, ki bi jih večina spregledala. Dokončno nam razgali taktiko, ki jo pravzaprav uporablja pri večini posnetega materiala: njegov pogled ni usmerjen tja, kamor zre večina, in ne v tisto, kar je vsem na očeh. Avtor nam stvari raje pokaže tako, da nas opozori na spregledane plati in na prvi pogled nepomembne detajle (zavržene kozarce maratoncev, čevlje poslovnežev, zastave v vetru ali oglas na volilnem plakatu). Pucljev fotografski jezik je avtorsko prepoznaven, vizualno domišljen in nevsiljivo duhovit.

 

Spremna beseda: Janez Zalaznik

Urednica razstave: Sandra Hrovat

Nazaj na seznam