Slike Roberta Lozarja na platnu so barvite tematizacije prostora, izvornega slikarskega problema vse od renesanse. Na njemu lasten in izzivalen način obravnava urejeno klasično prostorsko iluzijo, ki jo sooča z na videz kaotičnimi barvnimi prostorskimi prepleti.
Robert Lozar, pomemben slovenski slikar iz Črnomlja, deluje v Ljubljani, Mariboru, Novem mestu in v domačem kraju.
Njegova dela zaznamujejo prodorne misli, drzni premiki, duhovite rešitve, sveže konstelacije in naslovi slik oziroma razstav. S posnemanjem videza tridimenzionalnega prostora problematizira slikarstvo samo po sebi kot tudi njegovo srž in estetiko, s katero se veliko ukvarja.
Poleg slikanja se ukvarja s pisanjem in objavljanjem strokovnih besedil ter urednikovanjem. Svoje dragoceno znanje in izkušnje v zadnjem času širi ter prenaša tudi kot docent na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru.
(Produkcija: Galerija Kocka)
***
ROBERT LOZAR: SKRATKA
Na razstavi v Galeriji Kocka se akademski slikar Robert Lozar predstavlja z deli, nastalimi v zadnjih nekaj letih, in so del dveh ciklov, Črvine in abstrahirane krajine, kot jih avtor sam poimenuje. Njegov način ustvarjanja ni strogo ločujoč na posamezna obdobja umetnikovega izražanja, saj skozi daljše časovno obdobje snuje več ciklov hkrati, ki se med seboj na prvi pogled mogoče ne povezujejo najbolje, vendar se v osnovi vsi srečujejo s problematiko reševanja prostorskih problemov.
Najbolj prepoznavno udaren in nezamenljiv je Lozarjev cikel Črvin, s katerim prikazuje imaginarne skulpture v mimetično naslikanih prostorih. Črvine so posnetek navideznega premikanja telesnih gest, sledi slikarjevih potez skozi prostor in delujejo kot konglomerat, ki miselno zaposluje gledalca, saj ga intrigiran od skupka na videz zapletenih, nerešljivih potez želi razvozlati. Soočen je z zabavnim iskanjem prepletenih poti, ki tvorijo značilen avtorjev odnos med telesnostjo in prostorom v ozadju. Med izstopajočimi gestami je skoraj praviloma prisotna močna horizontalna poteza, ki nakazuje prostor, z njim deluje povezovalno. Gledalec vstopi v prostor slike in sprva vso pozornost posveti imaginarnim skulpturam ali sliki, ki je v sliki naslikana, in prostor okoli nje postane na nek način nepomemben. Izkušnja prostora, ki jo človek razvije skozi leta, pa je tako ponotranjena, da se mimetično naslikan prostor zlije v prostor, v katerem se zdaj nahajamo. Avtorjeva – lahko bi rekli prevara – te spodbudi in prisili, da se ozreš po prostoru, preverjaš svoje očišče in prostorske plane in se sprašuješ, kam vodijo in kje se končajo. Te intrige so še toliko bolj izrazite, ko Lozar mimetično naslika prostor, v katerem razstavlja svoja dela in s katerim želi spodbuditi gledalca k ponovnemu preizpraševanju lastnega položaja in preusmerjanju pozornosti s površine na globino slikovnega polja in obratno.
S ciklom abstrahiranih krajin razpira podobe, zasnovane z izrazito horizontalnim plastenjem barv. Uporablja različne tehnike nanašanja barv, od zelo tankih, prosojnih glazur do gostih nanosov, kar delom vnese intenziven dialog med pastozno zgoščenim površjem in haptično globino. Napetost med površjem in globino je za avtorja ključnega pomena. Kot tudi barvna napetost, optično utripanje, žarenje, ustvarjeno z živahnim koloritom, ki ga spremlja že od samih začetkov. V abstrahirane krajine, ustvarjene z ritmično ponavljajočimi se horizontalnimi linijami, mestoma vstavi podobo, spominjajočo na figuro, ki zaustavi pogled in vanj vnese svežino. Dela izžarevajo sproščenost, avtorjevo igrivost in uživanje v samem aktu ustvarjanja. Neobremenjena s časom in prostorom, v katerem so nastala, opozarjajo na smisel in izhodišče slikarstva.
Skratka, v strnjenem, omejenem obsegu na kratko spoznamo slikarsko ustvarjanje Roberta Lozarja, ki je znan po svojem edinstvenem pristopu k slikarstvu. Ta se nenazadnje izraža tudi z izbiro nenavadnih naslovov razstav, ki se odmikajo od pompoznosti in težkih tem, ki po Lozarjevem mnenju premočno vplivajo in po nepotrebnem obremenjujejo kreativno izražanje v polju umetnosti. Lozarjevo ustvarjanje se vrača k osnovnim problemom slikarskega izražanja in ne posega na polja najrazličnejših problematik, ki si jih dnevno ustvarja človeštvo. Prvenstveno se posveča raziskovanju iluzije tridimenzionalnega prostora na dvodimenzionalni ploskvi. Le to je bilo v slikarstvu skozi zgodovino tesno povezano z razvojem znanosti, tehnologije in kulture. Vse od ustvarjanja tehnik perspektive v času renesanse do sodobnih digitalnih eksperimentov umetniki vedno znova iščejo načine za preseganje omejitev dvodimenzionalne površine, ustvarjanje iluzije globine ter poglobljenih vizualnih izkušenj. Uporaba perspektive je ena najpogostejših in priljubljenih manipulacij v umetnosti, ki jo umetniki, med njimi je tudi Robert Lozar, uporabljajo z namenom, da bi v gledalcih vzbudili specifične emocije in izzvali čustvene reakcije. Umetniško delo ni vedno univerzalno razumljivo, a njegova vrednost leži v sposobnosti ustvarjanja dialoga in povezave med umetnikom in gledalcem, ter tudi v videnju nove perspektive, ki ponuja razmislek o tem, kaj je umetniško delo in kakšno vlogo ima v konstantno spreminjajočem se svetu.
Jasna Kocuvan Štukelj
kustosinja Dolenjskega muzeja Novo mesto
Robert Lozar (1967) je leta 1993 diplomiral pri profesorici Metki Krašovec na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. Leta 1992 je prejel študentsko Prešernovo nagrado. Od leta 1995 do leta 2000 je bil odgovorni urednik revije Likovne besede. Je član Društva likovnih umetnikov Dolenjske, Bele Krajine in Posavja in Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov, pri kateri je leta 2024 postal predsednik Umetniškega sveta. Je visokošolski učitelj slikarstva na PEF Maribor.