IGRA O STARANJU, STRAHU PRED SMRTJO IN PRIZNANJU NEMOČI.
Soba, ki je bila nekoč otroška. Bachova maša v h-molu, Agnus Dei. V naslanjaču stari profesor, ki zapušča dom, da ne bi bil v breme svojcem, potem ko je več let živel s sinom, snaho in dvema vnukoma.
Ob njem njegova žena, pravzaprav spomin nanjo, ki ga spodbuja, naj sinu vendarle prizna, da je žalosten, da ga je strah in da ne želi v dom za ostarele. Pozneje v domu starec dneve preživlja skrit na podstrešju, bori se z osamljenostjo in peša. Četudi ve, da je konec neizogiben, si želi umreti na božič, na sveti večer, kajti tudi starost je sveta in svet je tudi trenutek, ko človek preneha živeti.
Za Zadnje lune, ki so bile do danes prevedene v dvanajst jezikov, je tržaški dramatik, pisatelj, scenarist in režiser Furio Bordon (1943) leta 1993 prejel nagrado IDI za najboljše dramsko besedilo. Krstno uprizoritev je igra v režiji Giulia Bosettija doživela dve leti pozneje na odru beneškega Gledališča Goldoni s takrat že močno bolnim Marcellom Mastroiannijem v glavni, toda njegovi zadnji vlogi.