SOVICA OKA SPOZNA, DA PADCE, ŠTRBUNKE IN STRAHOVE LAŽE PRENESEMO, ČE IMAMO PRIJATELJE.
Svetlana Makarovič (1939) je leta 1972 ustvarila prisrčno, ljubeznivo in poetično zgodbo o mali, kapriciozni sovici Oki, ki se odloči, da ne bo več navadna, nočna ptica, temveč dnevna sova. Luna jo sicer želi pregovoriti, a nič ne pomaga. Zjutraj, ko sovja družina zleze v posteljo, si Oka natakne sončna očala in razposajeno poleti v beli dan. Na svojem preletavanju sreča vrsto živali ... Sledijo dogodivščine – tudi nevarne!
Lahko bi rekli, da je Oka trmasta in naivna, a v resnici je predvsem radovedna, razigrana in iskrena – njena veličina je prav v tem, da želi novosti doživeti s svojimi, kakor rada pravi, največjimi in najlepšimi očmi. Čeprav si zaradi tega nakoplje marsikatero težavo in se zaplete v marsikateri konflikt, skozi neprecenljive izkušnje v resnici odrašča.
Tudi po več kot 45 letih pravljica Svetlane Makarovič sporoča, da svet ni popoln, da odnosi prinašajo mnoge izzive in da se celo zakoni narave včasih ne zdijo najbolj pravični. Kljub temu je nujno, da vedno delujemo po svojih najboljših močeh in da poskušamo druge sočutno sprejeti prav takšne, kot so. Takšna spoznanja nam prinašajo modrost, dosežemo pa jo le, če življenje pogumno doživljamo in okušamo.
Kar si izmislim, to tudi storim,
ko se znoči, si zaspati želim,
ko pa bo jutranja zora prišla,
Oka takrat se potepat bo šla.
Pametna sovica Oka že ve,
da druge sove podnevi zaspe,
Oka pa zjutraj iz gnezda leti,
vrne se v gnezdo, ko se zvečeri.