PREDSTAVA, KI Z MINIMALNIMI SREDSTVI DOSEGA MAKSIMALEN UČINEK.
Tajno društvo PGC je legendarno zimzeleno besedilo, otroška klasika, ki je nastalo leta 1958 izpod peresa slovenskega pisatelja Antona Ingoliča. Bil je eden prvih avtorjev, ki je po vojni črpal iz resničnega življenja mladih ter skozi njihove nevsakdanje dogodivščine obravnaval njihove težave. Zaradi velike priljubljenosti je bila mladinska povest že leta 1961 tudi dramatizirana in še istega leta premierno uprizorjena v Mestnem gledališču Ljubljana. Zaživela je tudi kot radijska igra in priljubljena televizijska nadaljevanka (1968) režiserja Janeza Drozga. S priljubljenim in znamenitim tajnim društvom Pingoclavulusom oziroma krajše PeGeCe-jem so odraščale različne generacije otrok.
Ingolič je svojo zgodbo pisal v začetku socialistične epohe, zgodba v priredbi Nebojše Popa Tasića in v režiji Mareta Bulca pa se dogaja ob njenem koncu, v osemdesetih letih. Otroško nedolžnost je Tasić zamenjal z otroško angažiranostjo. Ingoličevi otroci so z oglasnih desk kradli in zbirali risalne žebljičke, otroci v predstavi Lutkovnega gledališča Ljubljana pa stopijo korak dlje in s temi žebljički obešajo svoje pesmi in parole, kar izzove tudi »politično« reakcijo in sankcije.
Uprizoritev raziskuje prazen oder, ki spodbuja gledalčevo domišljijo in nastopajočim omogoča številne transformacije v prostoru in času. Igralci domiselno, igrivo in dinamično prehajajo med prizori in različnimi vragolijami tajnega društva. Z minimalnimi sredstvi dosegajo maksimalen učinek. Predstavo dodatno razgibajo songi in gib, predstava se uvršča v tip fizičnega gledališča. Poleg napete zgodbe, zanimivih karakterjev in svojstvenega humorja pa v predstavi ne umanjkajo niti resnejše teme. Tako Mihčeva zgodba nikakor ni zgolj kratkočasna in dinamična zgodba o detektivskem zbiranju risalnih žebljičkov, ampak predvsem tudi zgodba o srčnosti, pogumu in prijateljstvu.
Predstava traja 1 uro in 10 minut ter nima odmora.