Od torka, 18. maja, do ponedeljka, 24. maja na voljo na povezavi.
Predstava Boštjana Videmška ROKOVA MODRINA v produkciji Slovenskega mladinskega gledališča, v režiji Matjaža Pograjca in izvedbi Primoža Bezjaka, Damjane Černe, Željka Hrsa, Uroša Mačka, Mateja Recerja in Katarine Stegnar, je pri nas gostovala januarja 2017. V gledališko dvorano je privabila več negledališkega občinstva kot katera koli druga predstava. In je navdušila.
V potrditev dobrih partnerskih odnosov med producentom in Zavodom Novo mesto, je Slovensko mladinsko gledališče za naše obiskovalce za teden dni prijazno odstopilo posnetek predstave, ki je od torka, 18. maja, do ponedeljka, 24. maja na voljo na povezavi https://vimeo.com/545586234 z geslom KCJT2021.
***
Rok Petrovič je bil – in je še vedno – edini serijski zmagovalec v zgodovini slovenskega alpskega moškega smučanja. V sezoni 1985/86, na vrhuncu smučarske evforije, je v skupnem seštevku slaloma s petimi zmagami osvojil največje število točk in za seboj pustil tako Ingemarja Stenmarka kot Bojana Križaja. Ker nikoli ni bil ekipni igralec in ker je izstopal iz ideološko-marketinške PR uravnilovke, ker je igral in smučal in živel in razmišljal absolutno po svoje in ker je šport veliko bolj kot tekmovanje v nacionalnih barvah (na robu političnega delovanja) dojemal kot osebnostno rast, je izstopal tako močno, da ga večkrat sploh ni bilo mogoče opaziti. Z razlogom. Smučal je tako, kot se smuča danes. Le da z muzejsko opremo. Iskal je idealno linijo in odkril poudarjen stranski lok. Gibal se je tako nežno, kot je bila ostra njegova misel. Zmagoval je, ker se ni bal poraza. Ker se je preko cankarjanskih previsov povzpel nad domačijsko-uničevalni koncept. Brez varovanja. Solo. Ko so drugi govorili, je Rok molčal. Njegov molk je bil glasen. Prebiral je nemško klasično filozofijo in se našel v budističnih spisih. Ko so drugi tekli, je on plaval. Odplaval. Najprej, izjemno mlad, v znanost. V fiziko in v metafiziko, ki ju je tako umetelno spojil, da je skoraj osmislil alkimijo. Kasneje v morske globine. V drugo, a nikakor ne novo dimenzijo. V mir nizkega srčnega utripa in očiščenja pričakovanj; razkosanja ega. Kjer je nostalgija le stranski učinek umiranja odvečne teže. Nekaj časa je lovil. Potem se je pustil ujeti. In ostal tam spodaj. Doma.
KRITIKE
Besedilo razgrne Rokov intimni svet, njegovo ljubezen do smučanja, do poezije, njegovo iskanje miru in tišine v morskih globinah. Njegovi želji napredovati in se razvijati pa nasproti postavi zahtevo menedžerjev, medijev, politikov, občinstva in nenazadnje tudi njemu najbližjih. Zahtevo izpolniti pričakovanja drugih. Kdo Rok je, kdo bi Rok rad bil in kdo Rok mora biti, so tako vprašanja, ki na zanimiv način presprašujejo odnos med posameznikom in sistemi, katerih del je. Bodisi poslovnimi, družbeno-političnimi ali družinskimi, pri čemer Videmšek še posebej natančno zareže v idejo športa, ki v središče ne postavlja več igre, temveč posel.
Saška Rakef, Radio Slovenija, Dogodki in odmevi, 18. 10. 2015
Življenje Roka Petroviča, ki je pri devetnajstih prismučal prvi kristalni globus v Jugoslaviji in še danes ostaja edini serijski zmagovalec v zgodovini slovenskega moškega alpskega smučanja, je prikazano skozi enostavne, narativno zložene etape. Izpostavljena je predvsem njegova samosvojost kot posledica osebne filozofije, njegovo stremljenje k popolnosti, duhovno raziskovanje, delovanje po lastnih pravilih, eksperimentiranje s smučarsko tehniko in načini treninga – kar ga v mašineriji tekmovalnega pohlepa po zmagi in vrednotenja zgolj športnih rezultatov vodi v nenehne konflikte z okolico, v občutje nerazumevanja in tujosti. Ta privatna plat mladeniča, ki se ne zadovolji s podobo sistema in v življenju išče nekaj več, Petrovičevi javni podobi dodaja razumevanje njegovega velikega uspeha, hitrega umika in prezgodnje smrti. […]
Pograjc dani material zagrabi s posrečenim raziskovalnim prepletom raznorodnih pristopov, ki se združujejo v kompleksni scenografski strukturi. V gledališko zgodbo vpleta dokumentarne posnetke smučarskih prenosov in poetične prizore Petrovičevega potapljanja, živo izvedbo dopolnjujejo dinamične videoslike, animacije in celo karikiran prizor senčne risanke. Notranji svet in metafizična stremljenja se v prizorih predajanja morskim globinam, ilustrirane Petrovičeve poezije in glasbe skupine Silence kontrastno dopolnjujejo z realistično igro in domišljeno zasnovano ter izvedbeno zahtevno fizično koreografijo (Branko Potočan), v kateri je Primož Bezjak kot Rok Petrovič neprekosljiv.
Nika Arhar, Delo, 20. 10. 2015
Razveseljujoče je, da je uprizoritev v gledališče zvabila maso negledališke publike. In to v kakovosten teater. Pograjčevo fizično gledališče je […] kot narejeno za uprizarjanje takšnih tem. Moč uprizoritve je namreč bolj kot v besedilu in njegovi interpretaciji, ki se ne more izogniti melodramatičnemu priokusu, v estetiziranem odrskem gibu – simulaciji smučanja, joge, gimnastike na drogu in predvsem v dovršenem uprizarjanju gibanja pod vodo, viseč na plezalni vrvi. To ni samo poza in spektakel, ampak fizičnemu teatru in samemu Petroviču skupna filozofija fizičnega samopreseganja, iskanja popolnosti v gibanju za doseganje nekega učinka. Predstava je dinamizirana tudi čez večnamenske vrteče se in premične krožne konstrukcije, ki uokvirjajo prizore ali pa dobijo asociativno vlogo kolesja industrije spektakla ipd. Jekleno scenografijo mehčajo čeznjo razpeto platno projicirane animacije ilustracij Mete Wraber, ki so za gledalca glavni poetični kanal za spust v Rokove modrine.
Pia Brezavšček, Dnevnik, 23. 10. 2015
Nikakor ne smemo pozabiti na igro izven območja govora. Vseh šest igralcev je v nekaj več kot uro trajajočem delu izkazalo izjemen nadzor nad lastnim telesom. Od humoristične igre senc do plavanja na vrvi, privezani na vrh valjaste konstrukcije, narejene iz železnih palic. Ista konstrukcija je služila tudi kot naprava za smučanje na suhem in je poskrbela za telesno dinamiko v daljših govorjenih prizorih. Ob mirnih melodijah je vsak posamezen gib na platnu v ozadju začel tvoriti drugačne vzorce gibanja, ki smo mu sledili kot vročim žemljicam.
Rok Petrovič. Človek, ki so mu še v propagandni plakat napisali, da je raje izvajal jogo kot tekel na smučarskem treningu. Panker po duši in nezadovoljen perfekcionist. As ali neprilagojenec, upornik … so nam pričali. Mnogim je morda še danes vzor. Vsekakor pa je predstava o njem izjemen dokaz, da bo lahko gledališče privabilo tudi publiko, ki sicer raje gleda snežne predstave v prenosih v živo. Pa ne zato, ker gre za na oder prenesen šport. Zato, ker gre za predstavo, ki ji je vseeno, h kateri publiki se prisojaš in v katerem klubu igraš. Naši in vaši niso važni. Važen je jaz in drugi, predvsem pa jaz in moje telo v razmerju do popolnosti. Tako v prikazanem življenju kot v predstavi.
Radio Študent, 22. 10. 2015