ANTONTON
Avtor
Grigor Vitez
Režiser
Tijana Zinajić
Izvajalci
Peter Harl
Producent
SNG Nova Gorica
Fotografija
Foto atelje Pavšič Zavadlav

ANTONTON

PREDSTAVA, KI SPODBUJA K STRPNOSTI IN SPOŠTOVANJU DRUGEGA IN DRUGAČNEGA TER TUDI K ZADOVOLJSTVU S SEBOJ.

Predstava traja 30 minut.

Grigor Vitez je znameniti hrvaški pesnik, ki je v sredini 20. stoletja pisal pesmi predvsem za mlade pa tudi za odrasle. Njegove pesmi otrokom odkrivajo lepoto sveta iz najrazličnejših zornih kotov, hkrati pa seveda tudi lepoto poezije, v kateri se ta svet zrcali na čisto poseben način. Antonton je eden njegovih junakov, ki ima posebne življenjske navade, zato uprizoritev govori o drugačnosti, ki jo na tak ali drugačen način pozna mnogo otrok. Živahna likovno-glasbena uprizoritev nam približa malega junaka, ki svoje drugačno srce nosi na dlani.

Nekje v deseti vasi
doma je Antonton.
Pogledaš ga in vidiš,
da čuden je patron.
Ker Antonton od nekdaj
vse po svoje dela:
zatika jajca v zemljo,
da bi mu dozorela.
In temo je že večkrat
kar z loncem polovil
in jajce, ki mu poči,
bi z nitjo rad zašil.
Ko kuha, kar z ušesi
posluša, kaj je slano,
uči molčečo ribo,
da pela bi predano.
Bicikel vsak dan žene
na travnik, da se pase,
a v hiši naj mu miši
lovi največje prase.
Nahrani goske s senom
in sneg soli na ovce
in kokljo da na gnezdo,
da bi mu nesla novce.
Skoz žito se odpelje,
tako da sede v čoln –
zelo zelo po svoje
živi naš Antonton.

 

/…/ Antonton, nastal po besedilu Kako živi Antuntun (1956) znanega hrvaškega pesnika Grigorja Viteza in v novem prevodu Anje Štefan, predvsem po istoimenski slikanici z ilustracijami Tomislava Torjanca, naj bi bil čuden patron. Delal naj bi vse po svoje: zatikal jajca v zemljo, da bi mu dozorela, lovil temo v lonec, šival počena jajca, poslušal, ali je hrana dovolj slana, gnal svoje kolo, imenovano Pavle, na pašo in učil ribico, imenovano Ivan, da mu zapoje. V novogoriškem gledališču so se odločili, da ta lik postavijo na oder. Izbrala ga je pravzaprav režiserka Tijana Zinajić, pač kot lep in zanimiv spomin iz otroštva. Hkrati so otrokom – predstava naj bi bila namenjena tistim iz vrtca in prvih treh razredov osnovne šole – želeli ponuditi delo, ki bi govorilo o drugačnosti, toleranci pa tudi o zadovoljstvu s samim seboj. /…/

Klavdija Figelj, Primorske novice, 26. oktobra 2011


/…/ v dobre pol ure trajajoči zgodbi na odru spremljamo Antontonov dan, poln drobnih vsakodnevnih opravil, ki na simpatično, sproščeno humoren način prikaže neke vrste narobe svet. Ali morda najbolje, najmlajše nagovarja k sprejemanju drugačnosti, hkrati pa sporoča, da je prav, da smo zadovoljni sami s seboj, takšnimi, kakršni smo. Antontona je upodobil Peter Harl in po reakcijah najmlajših sodeč, ki so brez zadržkov iz dvorane komunicirali z njim, zadel žebljico na glavico. Kljub temu da je v predstavi izredno malo teksta, je vzpostavil dialog predvsem z najmlajšimi, ki jim je predstava namenjena. Nič manj pa nasmejal tudi odraslega občinstva. 

/…/
Ingrid Kašca Bucik, Radio Slovenija 1, 25. oktobra 2011

 

/…/ Vitezovo domišljijsko razprto pesniško besedilo o »čudnem patronu« Antontonu iz »desete vasi«, ki, med drugim, jajca zatika v zemljo (da bi dozorela) ter molčečo ribo peti uči ..., so novogoriški uprizoritelji izkoristili zgolj kot izhodiščni »predtekst« (objavljen na spremljevalnem gledališkem lističu) za odrsko svobodno, živahno uglasbeno ter duhovito razgibano uprizoritev tako rekoč brez besed in ji nadeli zavajajoč podnaslov »mini opera za najmlajše«. Za prizorišče in plodno izhodišče nabrito razgibane in rockovsko ritmizirane odrske slikanice je poskrbel scenograf Branko Hojnik s prvinami in »partnerji« iz Antontonovega življenjskega in domišljijskega okolja, ki jih je pomenljivo in igrivo povezal in stiliziral tudi v črke iz imena Anton. V oranžnem kombinezonu, živo rumenih škornjih, z budilko za pasom in neukročenimi lasmi (kostumograf Matic Hrovat) ter s polnokrvno igralsko privrženostjo je Petru Harlu uspelo oživiti Antontona v prostodušnega in otroško igrivega krajevnega posebneža ter bistroumnega »božjega otroka«, ki naj bi prav z odrsko stilizirano drugačnostjo in notranjo svobodo najmlajše gledalce nevsiljivo navajal na strpnost in spoštovanje do vsakega drugega in drugačnega. Za »opero« ključno, tokrat rockovsko glasbo močno poudarjenih ritmov in ponavljajočih se kitarskih rifov, s katero uprizoritev izbrano pesniško izhodišče iz romantično idealiziranega ruralnega okolja prenaša v današnje utripanje urbane hrupnosti, robotizirane monotonije in zvočne zasičenosti, so prispevali avtorji, ki se skrivajo za imenom Čao Portorož.

Slavko Pezdir, Delo, 27. oktobra 2011

 

Nazaj na seznam