HEIDI

Predstava traja 1 uro in 10 minut.

Švicarska pisateljica Johanna Spyri (1827–1901) se je začela s pisanjem ukvarjati dokaj pozno, ko je dopolnila štirideset let, do takrat pa se je, kot se je spodobilo za tiste čase, ukvarjala z vzgojo sina. Pisala je o življenju na podeželju, njene knjige so bile namenjene predvsem otrokom, da bi jih s svojimi zgodbami razveselila. Klasični roman mladinske literature Heidi je izšel leta 1881 s podnaslovom Za otroke in tiste, ki imajo otroke radi. Večina njenih del je danes pozabljena, roman Heidi pa, kljub temu da je bil napisan konec 19. stoletja, še danes ostaja eno najbolj poznanih mladinskih del švicarske literature.

Heidi je sirota in po smrti staršev živi s teto Dete. Ko se teti ponudi dobro plačana služba v mestu, odpelje Heidi k Dedu na Planino. Skrivnostni Ded s svojim samotarskim načinom življenja buri domišljijo vaščanov, v resnici pa je tudi on osamljen in nesrečen. Umaknil se je v življenje visoko v gorah, kjer živi povezan z naravo.

Ded in Heidi se hitro navežeta, drug v drugem najdeta družino in ljubezen, po kateri sta hrepenela. Heidi se zaljubi v naravo, kjer se popolnoma osvobodi. Ded jo uči življenja z naravo, jo pri njenih raziskovanjih spodbuja in vzgaja v samostojno bitje. Heidi na Planini spozna tudi prijatelja Petra. Nekega dne se nenapovedano vrne teta Dete in odpelje Heidi v mesto za družabnico bolni Klari. Heidi življenje v mestu ni všeč, saj je polno pravil in omejitev, ki jih pooseblja varuška, gospodična Rottenmeier. Klara živi pod budnim očesom varuške, ki je preveč zaščitniška in ji ničesar ne dovoli. Klarin oče se do hčere vede, kot da je na smrt bolna, beži v delo, za svojo odsotnost pa se poskuša odkupiti z darili. Prav zaščitniški odnos je tisto, kar iz Klare naredi invalidko. Živi v svetu samih prepovedi, ki naj bi jo obvarovale, v resnici pa ji škodujejo. Heidi je Klarino nasprotje, je svobodomiselna, uporniška, vedoželjna in vztrajna. Prav s svojim upornim in svobodomiselnim duhom spodbudi Klaro, da začne živeti.

Heidi je zgodba o svobodi, ki jo lahko občutimo le v naravi, o sproščenosti, ki jo človek najde v povezanosti z naravo, o uporništvu, vztrajnosti in pogumu, ki so gonilo življenjskih sprememb. Je zgodba o ljubezni in moči ljubezni in priča o tem, da so družina ljudje, ki se imajo radi, si pomagajo in skrbijo drug za drugega, ne glede na to, koliko članov jo sestavlja. Je zgodba o dveh različnih principih vzgoje, o vzgoji, ki otroka spodbuja, da postane samostojno in odgovorno bitje, čeprav je pot do tja včasih boleča, in vzgoji, ki otroka ščiti do te mere, da iz njega naredi psihičnega in fizičnega invalida.

Uprizoritev z domiselno režijsko in scenografsko zasnovo gledališča v gledališču zgodbo posreduje skozi zunanji pripovedno-glasbeni okvir ter odrski in zvočni prostor razplasti s številnimi izvirnimi rešitvami. Spretno posodobljena dramatizacija naslavlja relevantna vprašanja in idejne usmeritve, ki jih uprizoritev z razigrano avtorsko glasbo in spevnimi songi ter neobremenjenim in duhovitim pogledom udejanja v maksimi radoživega uprizarjanja zgodbe. Dogajanje je pestro in razigrano, v vizualni podobi vabljivo arhaično, v pristopu pravljično in lahkotno; slikovito izriše dva povsem različna svetova in tipizirano izpostavi predvsem različna odnosa do življenja ter s prepričljivo Heidi živahne, svetle narave ilustrira moč mladih pri spopadanju s svetom, ki ga upravljajo odrasli.

/Zlata paličica, strokovna komisija: Nika Arhar, Martina Peštaj in Adriana Gaberščik/