Jožica Medle umetnost združuje še s sodobnim tehnološkim svetom, kar odpira v umetnosti nove perspektive in meje. A ta, na prvi pogled nenavadna povezanost, je prav za prav enostavna in bolj smiselna kot se zdi na prvi pogled…
Razstava doktorice likovne umetnosti Jožice Medle povezuje ustvarjanje v likovnem polju z literarnim opusom Janeza Trdine ter zgodovino Dolenjske, ki smo jo lahko nedavno občudovali na arheološki razstavi Gorjanci med Rimom in Bizancem v Dolenjskem muzeju. Umetnost pa poleg tega združuje še s sodobnim tehnološkim svetom, kar odpira v umetnosti nove perspektive in meje. A ta, na prvi pogled nenavadna povezanost, je prav za prav enostavna in bolj smiselna kot se zdi na prvi pogled…
Razstava je na ogled v Novem mestu, v kulturni prestolnici Dolenjske in v zavetju Kulturnega Centra Janeza Trdine, zato ne preseneča, da lahko prav njegovo literarno ustvarjanje razumemo kot osrednjo povezovalno nit med motiviko razstavljenih likovnih del in zgodovinsko-naravno danostjo prostora. In tokratna razstava Jožice Medle je prav tako temeljno povezana z okoljem, v katerem je avtorica odraščala in kjer že vsa leta ustvarja, kot so Trdinove Bajke in povesti o Gorjancih povezane z zgodbami tu živečega prebivalstva.
Janez Trdina: Zlatoper
Na Gorjancih je spodaj v skriti dolini stala mogočna bukev,
v sredini silen hrast,
zgoraj pa visoka in tanka breza.
Največje čudo v tej dolini je bila ptica Zlatoper.
Kdor bi z njenim peresom napisal tri prošnje, bi se mu te izpolnile.
Navedene vrstice Janeza Trdine nam izkazujejo ljudsko hrepenenje po sožitju z naravo, ki je vedno nudila človeku življenjske dobrine nujne za obstoj. Hkrati nam vrstice simbolno odstirajo naravno večplastnost – spodaj, v sredini in zgoraj –, kot naravni organum. Podobno pa, – z nizanjem in kompozicijskim zlaganjem –, avtorica razstave prikazuje in ustvarja svoj lastni likovni organum, v katerem se prvi glas stvarnice narave – vox principalis – in drugi glas človeka – vox organalis – združujeta v ekspresivno melodijo na likovni podlagi.
Njena motivika se, podobno kot pri Janezu Trdini, veže na vsakdanje življenje ljudi in naravo Dolenjske. Dela izražajo plasti zgodovine in ljudskega izročila prepletene s plastmi matere Stvarnice. Jožica Medle je razvila prav svojstven način barvnega plastenja. Tehniko v svojih delih uporablja kot primarno, usklajena pa je z vsebinsko konceptualizacijo del in opredmetenjem avtoričinih notranjih občutij. V njih zaznamo nizanje različnih tekstur, prevladujejo temni zemeljski toni, topli poudarki ter chiaroscuro sivine. Podajanje vsebine je s tem smotrno zaokroženo z izbrano likovno govorico. Tako se odsev materialne zemeljske stvarnosti v njenih delih manifestira skozi barvno paleto naravnih tonov in oblik.
Janez Trdina: Jutrovica
Kranjska dežala je slovela nekdaj za bogato kakor malo katera druga. Rodila je od konca do kraja obilo najlepšega žita in najžlahtnejšega vina. Ljudje so jedli pečenko in potico. Gorjanci so se nagnili na stran, njihove puste strmine so se izpremenile v prisojne in položne rebri, ustvarjene kakor nalašč za uspešno rast božje kapljice. Pod Gorjanci pa se je širila prerodovitna ravan, vsa prepletena z žitnim poljem, cvetnimi lokami, košatimi vrti, prijaznimi holmci in zeleno dobravo. … Sem ter tja kaže zdaj mestoma … odrte robove in strme klance. Vendar pa je ostalo še dovolj čudovito dražestnih črt in oblik, da se domisli človek brez truda prvotnega obraza najsrečnejše zemeljske krajine.
Temeljne prvine likovnih del avtorice začrtujejo in opredeljujejo nemimetične in nepredmetne slikovne formulacije fragmentov prostora in časa. Nepredmetna organskost se recipročno veže na povedno eksistencialno foto-figuraliko, posebej v njenih grafičnih delih. Akumulacija likovnih prvin točk in črt je v naravi nujna in vseprisotna, na likovnih delih avtorice pa jim nasprotujejo monokromatske oblike belih senc, črnih teles in telesnih praznin. Avtorica nas s svojimi deli povede tudi v sodobni realizem, saj je njeno ustvarjanje povezano z reprezentativnimi likovnimi tendencami ustvarjanja v 21. stoletju.
Janez Trdina: Gospodična
Gospa koren poje ter se odpravi na Gorjance. Ko pride do prvega studenca, zajame vodo, le-ta pa počrni. Gospa izlije strupeno vodo ter gre dalje do drugega studenca. Pri tem voda zakrvavi, zato koraka naprej. Pri tretjem pa se voda zasveti, zato začne gospa vodo piti, ter se z vsakim požirkom počuti mlajša in zdrava. Umije se s to vodo, ki jo pomladi in ji vlije moč.
Tako se torej Jožica Medle v svojih delih že vrsto let posveča izvornemu počelu biološkega stvarstva. Z lastno likovno sintakso ekspresivno ustvarja zgodbo o zemlji že od preloma tisočletja. V njenih delih se odraža vizualno prisluškovanje pripovedi iz narave. Na njenih monumentalnejših kompozicijah, kot tudi na manjših formatih, pa se pojavlja abstrahirana podoba sveta z močnimi poudarki sodobne resničnosti.
Novomeška pomlad pa nas razvaja s svojo resnično večerno toplino, in nas vabi, da zajamemo tudi sami iz gosposkega vodnjaka ustvarjalne materije in se prepustimo domišljiji preteklih in sedanjih kultur.
Uvodne besede doc. dr. Ines Vodopivec
Odlomke besedil pripravila Barbka Kukman