Namen razstave je skozi umetniška dela prikazati pomen miru, življenja in človekove vrednosti in dostojanstva. Z razstavo želimo vzpodbujati zavest o pomenu gradnje varne in povezane družbe, katere osnovni gradnik je spoštovanje sočloveka.
***
ARNE HODALIČ: SRCE TEME
2. junij 2025 / Kulturni center Janeza Trdine
Ob 19.30: FOTOGRAFSKO PREDAVANJE (Trdinova dvorana ali KCJT Art Caffe)
Ob 20.30: ODPRTJE RAZSTAVE (Galerija Kocka)
Skozi fotoobjektiv slovenskega fotografa Arneta Hodaliča se nam razgalja svet, o katerem ne smemo molčati. Kaj je srce teme? Kje svetloba zamre in se začne tema? Kdaj svetloba neha živeti, čeprav ne umre?
To so vprašanja, ki se jim posvečamo, ko obeležujemo 80 let od konca druge svetovne vojne in 30 let od genocida v Srebrenici. Rekli smo: nikoli več. In rekli smo ponovno: nikoli več.
Kot vse pomembnejše ustanove v Evropi in v Sloveniji se tudi v Zavodu Novo mesto v skupnem projektu z Dolenjskim muzejem Novo mesto pridružujemo obeležitvi 30. obletnice vojne tragedije v Srebrenici. Tako smo povezali dva razstavna prostora v Novem mestu, Jakčev dom in Galerijo Kocka, v katerih pripravljamo tematski razstavi s skupnim naslovom Srce teme. Namen razstave je skozi umetniška dela prikazati pomen miru, življenja in človekove vrednosti in dostojanstva. Z razstavo želimo vzpodbujati zavest o pomenu gradnje varne in povezane družbe, katere osnovni gradnik je spoštovanje sočloveka.
GALERIJA KOCKA / ZAVOD NOVO MESTO
V Galeriji Kocka je od 2. junija do 1. avgusta 2025 na ogled razstava slovenskega fotografa Arneta Hodaliča z naslovom Srce teme. Serija fotografij prikazuje dogajanje na vojaških taborih za otroke.
Fotografu Arnetu Hodaliču je uspelo na diskreten način predstaviti preobrazbo otrok v vojake, ki pozneje v sistemu predstavljajo osnovo za oblikovanje različnih vojaških struktur, tako državnih kot tudi paravojaških. Na ta način izurjeni vojaki v primeru vojn pogosto prevzamejo tudi deviantne bojne akcije, ki terjajo poklicno hladnokrvnost in učinkovitost. Fotografska serija je izbrana kot uvodna razstava v projekt Srce teme zaradi umeščenosti dogajanja, ki ga postavlja v samo počelo vojnih stanj.
Gre za sistematično in s strani državnih organov podprto urjenje in vzgajanje dečkov in deklic v starosti od sedmih let naprej v okviru programa usposabljanja profesionalnih vojakov. Dečki in deklice skozi natančen in učinkovit program pridobijo znanja in psihološko zmožnost za odhod na bojišča.
Zgodilo se je.
Leta 1982 so bili skozi vojni konflikt dveh držav nekateri častniki iz posebnih enot pretreseni nad neučinkovito organizacijo vojske in slabo usposobljenimi naborniki brez kakršnegakoli znanja o gverilskem bojevanju, kar je povzročilo številne žrtve. Odločili so se, da bo za prihodnje vojake nujno učinkovito predvojaško izobraževanje otrok, zato so ustanovili šolski center z osnovno idejo teoretičnega in praktičnega usposabljanje otrok in najstnikov v različnih taktikah vojskovanja, saj znanje, ki ga dobijo kot vojaški obvezniki, ko dopolnijo 18 let, ne zadošča za uspešno izvedbo bojevanja v primeru pravega konflikta ali vojne.
Otroci, ki se udeležujejo taborov, so stari od 7 do 17 let in veliko se jih po koncu predvojaškega izobraževanja pridruži specialnim vojaškim enotam. Večina otrok je iz družin nižjega ekonomskega razreda, velikokrat živijo brez očeta, z ločenimi materami, dostikrat je problem tudi alkoholizem staršev ali celo osirotelost.
Predvojaško izobraževanje je brezplačno, otroci pa obiskujejo šolo vsako popoldne po končanem rednem pouku, šestkrat na teden, šest let. Dvakrat na leto se za en mesec udeležijo poletnega in zimskega tabora.
Glavni predmeti so borilne veščine in urjenje s pravim orožjem in strelivom (lok, samostrel, zračno orožje, pištola, brzostrelka), vojaške taktike, topografija, padalstvo, radijska operacija, inženirstvo, osnove medicine, potapljanje in alpinistične veščine. V sistemu usposabljanja je nekaj zaposlenih inštruktorjev, ostali pa so prostovoljci, večinoma bivši specialci s posebnimi znanji (potapljači, reševalci, padalci ipd.). Država tabore oskrbuje z vso potrebno opremo za izvajanje programa usposabljanja kot del izobraževalnega programa za spodbujanje domoljubja.
***
Arne Hodalič je odraščal v Ljubljani. Po končanem študiju biologije je delal kot profesionalni skiper jadrnic in potapljač, v tem času pa je začel fotografirati predvsem čolne, potapljanje in navtične dejavnosti. Njegovo prvo potovanje v Indijo leta 1989, s katerega fotografije so bile objavljene v prestižni švicarski reviji Animan, je spremenilo njegovo profesionalno kariero. S strani revije je prejel več kot 20 nalog in s svojim fotoaparatom veliko potoval po svetu. V Parizu se je pridružil agenciji Gamma Press in začel delati za French Press kot član več fotografskih agencij.
Bil je član in organizator več odprav; Papuo Novo Gvinejo je prečkal v izdolbenem kanuju po reki Sepik (1500 km), Sudansko puščavo je v majhnem čolnu prečkal od Kartuma do Egipta po reki Nil, bil je fotograf za francosko-slovensko jamarsko odpravo v Hunanu (Kitajska) in Tawi Atayrju (Oman), bil je fotograf alpinistične odprave na Nanga Parbat (8125 m) v Pakistanu in član posadke v odpravi L'Esprit de Bougainville (dve leti in pol jadranja na kitajski jadrnici v jugovzhodni Aziji).
Njegovo delo pomembno zajema tudi humanitarnost in razkrivanje tragičnih človeških usod po celem svetu. Sodeluje kot član humanitarnih odprav; s Klovni brez meja med balkanskimi vojnimi konflikti, z mednarodnim Rdečim križem, pri OZN-u, z organizacijo ITF pri razminiranju in pomoči žrtvam min ter z Bolnišnično šolo URI Soča.
Arne Hodalič je prvi slovenski fotograf, ki je objavil reportažo v ameriški izdaji revije National Geographic.
Njegove fotografije so objavljene v več kot 50 uglednih svetovnih časopisih in revijah, med drugim v National Geographic, Life (ZDA), Time, Figaro Magazine, GEO, Paris Match, Marie Claire, VSD, Die Zeit, Cosmopolitan, Stern, Liberation, Grands Reportages, Gala, Airone, Espresso, L’Illustré, Oggi, Sette-Corriere della Sera, Gioa, Nature in mnogih drugih.
Leta 2008 je prejel častni doktorat na Akademiji za umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani in postal predavatelj fotografije in fotoreporterstva na FDV (Fakulteta za družbene vede) Univerze v Ljubljani, na VIST (Fakulteta za uporabne znanosti) v Ljubljani in na Univerzi UNG v Novi Gorici. Zadnjih 18 let je foto urednik revije National Geographic (slovenska izdaja).
Za svoje delo je prejel veliko nagrad večinoma v tujini, med drugim tudi za sodelovanje pri dokumentarnem filmu o človeški ribici.
JAKČEV DOM / DOLENJSKI MUZEJ NOVO MESTO
V Jakčevem domu bo od 27. junija do 20. septembra 2025 na ogled skupinska razstava akademskih likovnih umetnikov iz Bosne in Hercegovine: dr. Adis Elias Fejzić, Danis Lan Fejzić, Adis Lukač in Safet Zec.
Julija letos bo minilo 30 let od genocida v Srebrenici, mesta v Bosni in Hercegovini, kjer se je zgodil najhujši zločin proti človeštvu v Evropi po drugi svetovni vojni. Genocid, v katerem je bilo ubitih več kot 8.000 moških in dečkov. Srebrenica, ki je bila med vojno razglašena za varno območje pod zaščito Združenih narodov, je postala simbol nepredstavljivega nasilja. Zgodbe redkih preživelih pričajo o neizmerni volji do življenja in preživetja, ki kljubuje nasilju in zatiranju. V spomin in opomin je Generalna skupščina Združenih narodov 11. julij razglasila za mednarodni dan spomina na žrtve genocida v Srebrenici.
Projekt Srce teme je tematsko in časovno razdeljen na dva dela, ki se med seboj prepletata in dopolnjujeta. Začne se z razstavo in predavanjem Arneta Hodaliča, ki se časovno in tematsko nekoliko odmakne od glavnine projekta, saj bo razstava prikazovala dogodke, ki jih je fotografsko zabeležil Arne Hodalič ob obisku poletnih in zimskih predvojaških taborov za otroke. Drugi del projekta je neposredno posvečen obeležitvi obletnice genocida v Srebrenici s prepletom dveh umetniških vej izražanja, likovne in literarne. Izbrani znani in pomembni akademski likovni umetniki iz Bosne in Hercegovine, dr. Adis Elias Fejzić, Danis Lan Fejzić, Adis Lukač in Safet Zec se na skupinski razstavi v Jakčevem domu v svojem prepoznavnem likovnem jeziku dotikajo najglobljih tem grozodejstev, ustvarjenih s strani človeštva. Življenja umetnikov so bila v tistem času nepredstavljivo težka, njihov spomin je še vedno živ, ponovna soočenja z dogodki pa se kot strašljivo pretresljiv likovni zapis zrcalijo v ustvarjenih delih. Likovna dela bodo spremljala pesmi literatov, dr. Melide Travančić, Amele Mustafić, Feride Duraković in Mile Stojića, saj ima pisana beseda moč, ki je drugi žanri nimajo, namreč, da o dogodkih in dejstvih neposredno govori skozi prizmo čustev in bralcu pomaga vzpostaviti odnos in stališče.