LUTKOVNA PREDSTAVA O TEM, KAKO PRIJETNA JE BLIŽINA DRUGEGA IN KAKO LEPO JE VČASIH BITI SAM.
Vse, kar si Ščeper, samotarsko bitje, želi, je, da bi mirno bival v samotni skalni votlini. To pa sploh ni tako zelo enostavno, saj ga ves čas motijo živali – lisica, ranjen golob in mišja družina, pred katerimi se ščeperi in ščeperi, a vsakič znova umakne.
Na koncu vendarle najde skrito razpoko, obraščeno z mahom in bršljanom, kjer začne uživati v svoji samoti. To pa mu ne uspe za dolgo, saj se pred njo kmalu naseli Mba. Mba ni črv in ni kačica, obema pa je malo podobna. Podobna pa je tudi Ščeperju, saj tudi ona ljubi samoto. Vsak zase se samotno navadita drug na drugega. Ko Mba za nekaj dni izgine, Ščeper postane žalosten, in razveseli se je, ko se vrne. Postaneta prijatelja, saj drug od drugega ničesar ne zahtevata in ničesar ne pričakujeta. Obema zadostuje že bližina drugega.
Nisem miš,
nisem ptič,
nisem ne kosovir,
nisem roža grmič,
nisem ne netopir.
Sem razburljivo,
nepomirljivo bitje,
imenovano –
na kratko: Ščeper!