2. 2. - 8. 2. 2021
Euripides
BAKHANTKE
________________________________________________________________________________________
Spoštovani,
tokrat se v rubriki POGLEJMO (ŠE) ENKRAT nostalgično oziramo daleč nazaj, v leto 2006, ko smo se z enajstimi avtobusi in 500 gledališkimi abonenti Kulturnega centra Janeza Trdine odpeljali v Trst. Ogledali smo si Euripidesove BAKHANTKE, ki jih je režiral Vito Taufer, glasbo je prispeval Saša Lošić, za koreografijo je poskrbel Matjaž Farič, glasbeno-gledališki spektakel pa je nastal v produkciji SSG Trst in SNG Nova Gorica.
V predstavi igrajo Primož Forte, Helena Blagne, Stojan Colja, Vojko Belšak, Ivo Barišič, Danijel Malalan in Radoš Bolčina, zbor azijskih bakhantk pa so predstavljale Lara Baruca, Alida Bevk, Andreja Brlec, Cecilia Carvajal, Ana Facchini, Teja Glažar, Lara Komar, Mirjam Monica, Nikla Petruška Panizon, Maja Poljanec, Dušanka Ristić, Leticia Yebuah in Ylenia Zobec.
ZGODOVINA DRAMSKEGA GLEDALIŠČA - ANTIČNO GLEDALIŠČE
Prvotne oblike gledališča so imele značaj verskega obreda in so bile namenjene bogoslužju. To, t. i. obredno gledališče, simbolično upodablja božanski mit, ki mu je obredno praznovanje namenjeno. Tako je pred dvema tisočletjema v stari Grčiji iz obrednih iger v čast Dionizu, bogu vinske trte, veselja, obilnosti, obsedenosti in ekstaze, življenja in uničenja, bogu strasti in nasprotij, nastalo antično gledališče, ki je uprizarjalo antično dramatiko, pisano v verzih. Iz antičnega gledališča sta se razvila celotno evropsko gledališče in kultura.
Gledališče kot prostor je bilo zgrajeno tako, da so bili sedeži stopničasto dvignjeni v hrib. Tako je nastal amfiteater (krožno gledališče). Prostor za gledalce je imel polkrožno obliko, pred njim je bil zaokrožen prostor za zbor (orchestra), igralci so nastopali na dvignjenem prostoru (proskenion), za njimi pa se je dvigovalo stebrišče (skene). Grška gledališča so sprejela do 20 000 gledalcev.
Grki so gledališče zelo cenili. V enem dnevu so si ogledali 3 tragedije, na koncu pa še eno komedijo za razvedrilo in sprostitev. Predstave so trajale po 12 ur. Vse vloge so igrali moški. Za ženske vloge so nosili maske (tragično ali komično), na nogah so imeli obute čevlje z debelim podplatom (koturne), oblečeni pa so bili v dolge halje.
Sedežni red v gledališču je bil demokratičen, ne glede na družbeni položaj (v nasprotju z rimskim gledališčem), in država je tistim, ki niso mogli plačati vstopnice, krila stroške zanje.
Številno občinstvo je preveval enotni duh skupnih verovanj, vendar so bile predstave samo ob redkih prazničnih priložnostih in kot del obrednih slovesnosti, ki sta jih vodila religiozni in politični namen.
Grki so poznali tragedijo in komedijo, ki se ne razlikujeta samo po resnosti ali smešnosti, temveč tudi po snovi in govoru. Snov za tragedijo so dobili v višjih slojih (vključevala je bogove), snov za komedijo pa v vsakdanjosti in povprečnosti. Tragično vzvišeno je bilo torej v glavnem namenjeno zahtevnejšemu občinstvu, komično in satirično pa preprostemu ljudstvu.
Grki so zelo cenili komunikacijo. Danes se lahko samo čudimo, kako je lahko 20 000 gledalcev slišalo igralce v gledališču brez danes še kako pomembnega ozvočenja, a Grki pravijo, da »so slišali, ker so želeli slišati, ker so želei komunicirati«.
EVRIPID
Evripid je najmlajši od treh velikih grških tragikov (Ajshil, Sofokles, Evripid).
Živel je v Atenah v letih od okoli 480 do 406 pr. n. št. (torej so njegova dela stara dve tisočletji in pol), in naj bi bil avtor skoraj 100 dram. Ohranjenih jih je 19, med njimi Medeja, Herakles, Ion, Elektra, Hipolit, Ifigenija v Avlidi, Bakhantke, Feničanke in Alkestis.
Zanimivo je, da je na tragiških tekmovanjih, ki so se prirejala v času njegovega življenja, dosegel le pet zmag (pa še od teh eno posmrtno).
Že v času Evripidovega življenja so o njem krožile različne legende (bil naj bi čudaški samotar, ki se je pred množico umikal v samotno votlino s pogledom na morje; po neki inačici pa naj bi heretika, ki ni veroval v priznane bogove, ko naj bi se zadrževal pri poročeni ženski ali priljubljenem dečku, raztrgale ženske).
DRAMA BAKHANTKE
Dramo Bakhantke je Evripid napisal malo pred smrtjo in so njegovo zadnje delo. So najpomembnejši dokument o dionizijskem kultu in najveličastnejša upodobitev dionizičnega duha v vsej literaturi. Označujejo konec obdobja klasične tragedije, saj je avtor ob ustaljenih ritualnih elementih, ki so bili nosilni stebri tragedij njegovih predhodnikov (darovanje, smrt in vstajenje), pokazal tudi njihovo nemoč. Katarza ni več odrešujoča, ampak tragična. V času, ko so bile napisane, so Bakhantke zbudile zelo različne in nasprotujoče si odzive.
Ključni element Bakhantk je pluralizem, ki je v zahodni civilizaciji nekaj novega. Zgodovina zahodne civilizacije je namreč dve tisočletji temeljila na enem bogu, na eni resnici, na eni barvi, na eni ideologiji. Pri Grkih pa je bilo precej drugače: poznali so veliko bogov, ki so imeli vsak svoj prav in so se drug z drugim borili kot ljudje, se klali. Človeštvo pa je zato trpelo.
Bakhantke je v slovenski jezik prevedel klasični filolog in posredovalec kulture starih Grkov Anton Sovre leta 1960.
VSEBINA
Bakhantke so klasična grška tragedija, ki pripoveduje o tebanskih ženskah, privrženkah in častilkah boga Dioniza (Primož Forte), ki živijo v divji, ekstatični blodnji na vrhu gorovja Kitajron.
Tebanski kralj Pentej (Vojko Belšak) je vnuk Kadmosa, ustanovitelja Teb. Ljubi vse, kar je povezano z bojevanjem, uživa v žvenketanju orožja. Vse ostalo prezira. Pozna zgolj radost bojevanja. Ne priznava bogov, norčuje se je iz prerokovanj in religije. S silo bi rad odstranil skrivnostne in iracionalne moči, ker sluti, da ogrožajo imperij, sovražen je do nove vere in skuša preprečiti orgiastično čaščenje novega boga.
Videc Teiresias (Ivo Barišič) in starec Kadmos (Stojan Colja) Penteja svarita pred božjo jezo.
Oddelek vojakov prižene zvezanega učlovečenega Dioniza do kraljeve palače, a bog ne izda svoje identitete, niti ko ga kralj Pentej žali in s tem zbudi njegovo neizprosno maščevalnost.
Tudi mati kralja Penteja, kraljica Agava (Helena Blagne), se z drugimi ženskami vdaja pohotnosti.
Dioniz predlaga Penteju, naj se preoblečen v žensko pridruži divjemu plesu, a bakhantke ga razkrinkajo in raztrgajo. Kraljica Agava v blodni norosti sama odtrga glavo tujcu, v katerem ne prepozna svojega sina. Z njo se zmagoslavno napoti v mesto, kjer jo čaka boleča streznitev.
Razlaga pojma:
BAKHANTKA = pri starih Grkih udeleženka sprevoda na čast boga Bakha, ki je potekal v divjem, veseljaškem, razbrzdanem duhu
DOSEDANJE UPRIZORITVE TRAGEDIJE BAKHANTKE V SLOVENIJI
V slovenskem gledališkem prostoru so bile Bakhantke do sedaj uprizorjene trikrat:
leta 1974 v produkciji AGRFT
1980 v SLG Celje
leta 1989 v Slovenskem mladinskem gledališču v Ljubljani
leta 2006 – koprodukcija med Slovenskim stalnim gledališčem (SSG) Trst in Slovenskim narodnim gledališčem (SNG) Nova Gorica
Predstava, poimenovana balkan opera, je v Trstu doživela premiero 20. oktobra, v Novi Gorici pa 9. novembra 2006. Zasnovana je kot preplet arhaičnega in sodobnega ter zahteva izredne igralske, pevske in plesne sposobnosti, saj je po besedah režiserja »pri grški tragediji zbor ključ do bistva – tu glasba odgovarja na vprašanja tega sveta«.
AKTUALIZACIJA
Rečemo lahko, da je uprizoritev tragedije Bakhantke v bistvu prestavljena v današnji čas. Vprašanja človekovega bistva, odnosov, vrednot so tako kot pred dvema tisočletjema in pol zelo aktualna tudi danes. Nenehna povezava s sodobnim svetom pa se kaže tudi v izbiri kostumov:
- Pantej (Vojko Belšak) je oblečen v sodobnega menedžerja,
- uklenjeni Dioniz (Primož Forte), ki mu Pantej odreka status božanstva, je oblečen v oranžno uniformo jetnikov iz ameriškega zapora za teroriste Guantanamo,
- vojaka (Danijel Malalan in Radoš Bolčina) bi lahko bila po izgledu iraška ali afganistanska vojaka.
Bakhantke pojejo v stari grščini, kar deluje izrazito ritualno in skrivnostno. Trinajstim igralkam in pevkam uspe na oder prenesti erotiko, prvinsko divjost in nebrzdano strast. Razumeti, kaj pojejo bakhantke, ni pomembno, saj imajo duh glasbe, glasovi in interpretacija bolj globoko sporočilnost.
Strogost bakhantk v prvih prizorih poudarja njihova splošna podoba: črni in zapeti kostumi, speti lasje, čevlji z visokimi petami. Kasneje se bakhantke prelevijo v podivjane, bojevite žene, kar poudarjajo tudi s spremenjeno obleko, z dolgimi, spuščenimi lasmi in s tem, da sezujejo čevlje in nastopijo bose.
KRITIKE
Mediji so uprizoritev Bakhantk napovedovali in ocenili z besedami in naslovi : »Spektakel, ki obeta pašo za oči in ušesa«, »Antični ples strastne ekstaze«, »Tauferjeve Bakhantke igra evropskega formata«, »V meglicah blaznosti«, »Z glavo na zabavo« …
»Veliko sodelovanje med SSG Trst in SNG Nova Gorica se ni izteklo v eksplozivni spektakel, kakršnega smo morda pričakovali, pač pa v bolj sredotežno predstavo, v pridušen spektakel.«
Andraž Gombač
»Ritem predstave imenitno narekuje glasba Saše Lošića, med katero se prvinski, izrazito čutni ritmi gibko prepletajo s krhkejšo in bolj harmonično mistično glasbo, medtem ko je scenograf in kostumograf Samo Lapajne tesnobno vzdušje ustvaril s sožitjem črne in bele, senc in svetlobe ter izdatnimi količinami dima, ki se z odra lenobno zliva v avditorij in ustvari vtis nekakšnega močvirja, po katerem brodijo nastopajoči, v njem pa čemijo tudi gledalci, opazovalci razbrzdanega plesa opitih bakhantk.«
Andraž Gombač
»Vito Taufer je danes eden izmed tistih režiserjev, ki zna z gledališko govorico na učinkovit način nakazati dileme sodobnega človeškega in družbenega bivanja. Zna združiti spektakel in kritiko, efekt in meditacijo. Pri tem mu pomaga tudi nenavadna sposobnost, da »izvleče« iz igralcev vse dobro, kar imajo. Tako so Primož Forte, Stojan Colja, Vojko Belšak, Ivo Barišič, Danijel Malalan in Radoš Bolčina ustvarili izrazito posrečene like in nastopili s prepričljivostjo, ki je vsi vedno ne zmorejo. Helena Blagne ni igralka, ampak slovenska zvezda lahke glasbe. Taufer je učinkovito uporabil njeno naravno karizmatičnost in odrsko moč ter z njima obogatil predstavo. Tako smo lahko v tržaškem Kulturnem domu 20. oktobra 2006 ponovno gledali igro evropskega formata.«
Ace Mermolja, Primorski dnevnik
»Bakhantke so velik gledališki spektakel močne vsebine, ki je vreden ogleda in bo še dolgo odmeval v zgodovini slovenskega teatra kot odlična združitev sil SSG Trst in SNG Nova Gorica.«
Iva Koršič, Primorski glas
ZA KONEC ŠE NEKAJ IZJAV USTVARJALCEV PREDSTAVE
Vito TAUFER, ki ga označujejo kot genialnega režiserja širokih estetskih obzorij in nenehnega iskalca odgovorov na temeljna vprašanja človeškega bivanja, je poudaril, da se je odločil, da bo na oder postavil Bakhantke, ko je srečal Saša Lošića: »Če kdo, je prav on tisti, ki razume, kaj je to množična histerija. Ve, kako je, ko cela dvorana najstnic skače, nori … To je doživel na lastni koži, zato razume vzvode, ki to sprožijo.«
Pravi, da ni nameraval delati spektakla, v predstavi ni nobene posebne scenografije, kostumov, nobene glamuroznosti. Tauferja ne zanima zunanji blišč, tako da so spektakel le igralci s svojo energijo, predstava je spektakel po notranjem naboju.
Saša LOŠIĆ, eden izmed najprodornejših skladateljev Balkana, vodja legendarnega Plavega orkestra in avtor glasbe v predstavi Bakhantke, je navdušenje nad dramo izrazil z besedami: »To je genialen tekst! V njem najdemo vse resnice življenja, aktualen pa je tudi v našem času. Prav srh me je spreletel, ko sem ugotovil, kako malo se je civilizacija spremenila v zadnjih 2500 letih, kolikor je minilo od nastanka Bakhantk. Človeški odnosi so še vedno porinjeni na stranski tir, človek pa je še vedno dober le toliko, kolikor spretno zna obvladati žival v sebi.«
Taufer in Lošić sta pojasnila, da sta v času, ko sta razmišljala o predstavi, prišla na idejo, da bi bila Helena BLAGNE – tudi zaradi nečesa živalskega, kar se skriva v prvi dami estradnega sveta – ravno pravšnja za vlogo kraljice. Sprva sta mislila, da bo le pela, ko sta presenečena ugotovila, da se v njej skriva tudi velik igralski talent, pa sta njeno vlogo tudi igralsko razbohotila. Helena Blagne je povabilo k sodelovanju sprejela brez obotavljanja, delati s Tauferjem in Lošićem ji je pomenilo velik izziv, v vlogo se je odlično vživela. Andraž Gombač je v Primorskih novicah zapisal, da »Helena Blagne zadosti pričakovanjem, a morda vendarle nekoliko pretirava s pozunanjeno tragiko«.