SVEŽA UPRIZORITEV VEČ KOT OSEMDESET LET STAREGA BESEDILA O ČUDAŠKI DRUŽINI BREWSTER ZA LJUBITELJE ČRNEGA IN EKSCENTRIČNEGA HUMORJA.
Režiserka: Nina Ramšak Marković
Igrajo: Judita Zidar, Mirjam Korbar, Gašper Jarni, Matevž Sluga, Filip Samobor, Matic Lukšič, Klara Kuk k.g., Jožef Ropoša, Jaka Lah, Tomo Tomšič, Tanja Dimitrievska
Predstava traja uro in 55 minut ter nima odmora.
Foto: Peter Giodani
Mortimer Brewster, gledališki kritik, ki sicer sovraži gledališče, z zaročenko Elaine obišče svoji teti Abby in Martho. Po naključju odkrije, da sta ti dve nadvse dobrodušni in ustrežljivi gospodični v bistvu serijski morilki, ki iz prijaznosti in z najboljšimi nameni zastrupljata in spravljata s sveta osamljene in nesrečne starejše gospode.
Trdno prepričani, da opravljata dobro delo, jih s pomočjo duševno neuravnovešenega Mortimerjevega brata Teddyja pokopavata v kleti. Teddy si domišlja, da je predsednik Roosevelt, in verjame, da v Panami pokopava žrtve rumene mrzlice. Stvari se še dodatno zapletejo, ko se pojavi še tretji brat Jonathan. Ta je pravi okrutni morilec in nevaren psihopat. Skupaj s prav tako blaznim dr. Einsteinom, plastičnim kirurgom, ki Jonathanu vsako leto spremeni obraz, je nedavno pobegnil iz sanatorija. Vmeša se še policist O'Hara, ki pa ga veliko bolj kot razvozlavanje umorov zanima pisanje gledaliških iger.
Člane bizarne newyorške družine Brewster bi lahko opisali kot nekakšne davne prednike Addamsovih. In besedilo je presenetljivo blizu današnjemu svetu – svetu tabloidnih zgodb o serijskih morilcih, psihopatih, zastrupljevalcih in posameznikih, ki si s plastičnimi operacijami spreminjajo obraze.
Ameriški dramatik Joseph Kesselring (1902–1967) je zaslovel prav z igro Arzenik in stare čipke. Igra je bila krstno in zelo uspešno uprizorjena na Broadwayu leta 1941. Nepozaben pa je tudi film iz leta 1944 s Caryjem Grantom v glavni vlogi.
Iz gledališkega lista:
Zgodba o tem besedilu je v nekem smislu tudi zgodba o gledališču 20. stoletja, kajti Arzenik je doživel toliko uprizoritev in ponovitev, da je hitro postal eno od velikih občih mest komičnega teatra zahodnega sveta. Zdi se, da je ton te črnohumorne igre zadel popolno razmerje med nesramnostjo in neškodljivo zabavo, tako da se mu je – čeprav se ukvarja s tako morbidnimi temami, kot so množični umori – posrečilo ostati v okvirih dobrega meščanskega okusa. In prav ta komična poanta iz naslova – da dve neskončno simpatični stari gospe iz ljubeznivosti ubijata svoje goste – je bila glavno in pogosto edino izhodišče večine uprizoritev te igre. Lahko smo se smejali našemu glavnemu junaku Mortimerju Brewsterju, čigar simbolni svet se zlomi, ko je soočen z nesmiselno velikim zločinom svojih tetk, in bili srečni, ko se mu je po številnih peripetijah na koncu posrečilo rešiti zadevo v svojo korist, pa tudi v korist občega dobrega.
Tokratna uprizoritev je že peta na slovenskih poklicnih odrih. V letih 1964 in 1986 so igro uprizorili v ljubljanski Drami, leta 1975 v Novi Gorici in leta 2003 v Kopru. Da so imeli dramaturgi in umetniški vodje komedijo ameriškega dramatika Josepha Kesselringa, ki je svojo praizvedbo doživela leta 1941, za ključni del repertoarja v teh gledaliških sezonah, je lepo razvidno iz imen režiserjev in igralk v glavnih vlogah. Prvo slovensko uprizoritev je režiral Žarko Petan, naslednji dve Dušan Mlakar, zadnjo pa Boris Cavazza. Še bolj zgovoren je podatek, da je kar šest od sedmih igralk, ki so se v vlogi Abby in Marthe preizkusile na naših odrih – Elvira Kralj, Vida Juvan, Sava Sever, Štefka Drolc (dvakrat), Majda Potokar in Ivanka Mežan – kasneje prejelo Borštnikov prstan. Medtem ko se je v gledaliških repertoarjih ohranilo kar precej resnih iger iz tega časa – Jean-Paul Sartre, Albert Camus in Bertolt Brecht so vrsto svojih najboljših besedil napisali med drugo svetovno vojno – se le redkokatera komedija iz tega časa lahko pohvali s podobno imenitno odrsko kariero kot Arzenik in stare čipke. Kaj je torej glavni razlog za presenetljivo repertoarno privlačnost te Kesselringove igre? Odgovor na to vprašanje lahko razdelimo na dva dela: razlago uspeha besedila ob času njegovega nastanka in oris njegove usode po premieri. Naj oba dejavnika razložim malo bolj natančno.
Krstna uprizoritev besedila je bila izjemno uspešna: med 10. januarjem 1941 in 17. junijem 1944 so jo ponovili kar 1444-krat. Če h gledalcem v New Yorku dodamo še tiste, ki so si predstavo ogledali na enem izmed treh sočasnih gostovanj, lahko izračunamo, da se ji je samo v ZDA v dobrih treh letih krohotalo več kot milijon ljudi. Dodaten dokaz o priljubljenosti izvirne postavitve Kesselringovega besedila je podatek, da so v vlogi Jonathana Brewsterja nastopili trije izmed najbolj znamenitih hollywoodskih negativcev tega časa. Kesselring je vlogo napisal za angleškega karakternega igralca Borisa Karloffa, znanega predvsem kot Pošast iz filmskega Frankensteina. Karloffa sta kasneje zamenjala v Avstriji rojeni igralec in režiser Erich von Stroheim ter madžarski igralec Bela Lugosi, prvi filmski grof Drakula. Takoj po tem, ko so uprizoritev umaknili z odra, so v kinodvoranah začeli vrteti filmsko priredbo v režiji Franka Capre s Caryjem Grantom v vlogi Mortimerja, ki je bila prav tako pozitivno ocenjena in lepo sprejeta. Podobno priljubljena je bila Kesselringova komedija med drugo svetovno vojno tudi v Veliki Britaniji. Leta 1943 so si jo na primer ogledali ministrski predsednik Winston Churchill, general Montgomery in na svoj rojstni dan tudi kralj Jurij VI. s svojo družino, vključno s prihodnjo kraljico, tedaj princeso Elizabeto. Čeprav so bila za londonsko občinstvo v tistih mesecih trupla v kleti še zmeraj zelo konkretna danost in ne samo komično pretiravanje, so se gledalci na odrsko dogajanje vseeno odzivali s smehom, le da na drugih mestih in z drugačnimi poudarki kot njihovi ameriški vrstniki.
Nagrada
Nina Ramšak Marković – žlahtna režiserka na 32. festivalu Dnevi komedije v Celju za predstavo Arzenik in stare čipke Josepha Kesserlinga v izvedbi MGL