PREDSTAVA, KI NE GOVORI O NAŠIH IN VAŠIH, AMPAK PRIPOVEDUJE O VOJNI IN NJENIH POGUBNIH POSLEDICAH.
Režiserka: Anđelka Nikolić
Igrajo: Miha Rodman, Vesna Jevnikar, Borut Veselko, Tina Resman k.g.
Predstava traja uro in 45 minut ter nima odmora.
Foto: Nada Žgank
***
V svojem avtobiografskem romanu Da me je strah? se je pesnica, pisateljica in novinarka Maruša Krese dotaknila zmeraj znova vznemirljive in travmatične teme druge svetovne vojne na slovenskih tleh. Zgodba o njeni družini se v romanu začne leta 1941 skozi osebno izpoved mladega partizanskega para, avtoričine mame in očeta, partizana in pozneje funkcionarja SFRJ, ki se nenadoma znajdeta v srčiki vojne vihre sredi kočevskih gozdov, kjer se bije borba za zmago in se sprejemajo odločitve o življenju in smrti, predvsem pa se odvija krut in neizprosen boj za preživetje, v katerem ni prostora za strah, čeprav ta nekje globoko seveda obstaja.
Avtorica z izjemno tenkočutnostjo skozi oči svojih mladih in na hitro odraslih staršev izriše vse etične in ideološke dileme, pred katere sta v partizanih postavljena On in Ona, kar pa se seveda nadaljuje tudi v povojnem času vzpostavljanja nove oblasti in vloge posameznika v trdo vzpostavljenem ideološkem sistemu, v katerem je družina postavljena na drugo mesto. In prav na tem mestu, v času obnove domovine, se izpovedi staršev leta 1952 priključi še avtoričin glas – glas njune hčere Maruše. Njen izrazito osebni in velikokrat kritični pogled na vojno in povojni čas izpostavlja vprašanja, ki Slovence razdvajajo še danes in s katerimi želi avtorica razrešiti svoje intimne in ideološke dileme, »konflikt« s starši kot tudi svojo tujost ter beg iz Slovenije v svet. Zgodba Maruše Krese o tem, kako govoriti o vojni, je zato predvsem zgodba o pogumu ljudi med vojno pa tudi o pogumu, kako govoriti o vojni brez mitološkega poveličevanja ali omalovaževanja.