RDEČA KAPICA

Rdeča kapica je mit, legenda, predmet preučevanja številnih literarnih znanstvenikov, psihoanalitikov, pravljičarjev in drugih pomembnih modrecev.

Nekoč je živela ljubka deklica, ki so jo imeli vsi radi. Še posebej radi sta jo imeli njena mati in babica, ki ji je podarila rdečo kapico. Deklica je bila nad kapico tako navdušena, da jo je nosila vedno in povsod, zato so jo vsi, ki so jo poznali, klicali le še Rdeča kapica.

Rdeča kapica je zgodba o odraščanju (iniciacijska pot Rdeče kapice skozi gozd) ter prevzemanju odgovornosti. Rdeča kapica je zašla in srečala volka, ker ni poslušala izkušenejših od sebe (mati ji je izrecno naročila, naj ne zapušča uhojene poti skozi temačni gozd). Volk jo je s sladkimi besedami tako premotil, da je lahko najprej požrl njeno babico in nato zvijačno še Rdečo kapico. Na srečo je prišel mimo babičine hiše lovec ter rešil Rdečo kapico in babico iz volčjega trebuha.

Kot je v pravljicah običajno, zmaga pravica in tudi kazen je pravična, čeprav se zdi po današnjih merilih morda kruta – požrešni volk pogine zaradi s kamni prenapolnjenega trebuha. Originalne Grimmove pravljice sledijo zakonom narave in svojih motivov ne olepšujejo in ne "sladkajo".

Pravljica o Rdeči kapici zato že stoletja upravičeno budi radovednost in izvablja vznemirjenje otrok. Rdeča kapica je ena najbolj nenavadnih in večplastnih pravljic, hkrati pa je to v bistvu enostavna in preprosta zgodba.