X

DLUPP, DLUM, DLUSP, LDK, DLUD: Dobimo se v Novem mestu
Producent
ODPRTJE RAZSTAVE • GALERIJA KOCKA

DLUPP, DLUM, DLUSP, LDK, DLUD: Dobimo se v Novem mestu

2. meddruštvena razstava predstavlja obliko meddruštvenega mreženja in obsega 25 likovnih del 25 umetnic in umetnikov iz DLUPP, DLUM, DLUSP, LDK in DLUD, petih od devetih konstitutivnih društev ZDSLU.

Letošnji organizator mreženja, ki je bilo v širši ediciji postavljeno v KC PT Šentjernej pod naslovom Rdeča nit, je DLUD. 
Razstavo je kurirala umetnostna zgodovinarka Kristina T. Simončič, ki med predhodno izbranimi in sedaj prikazanimi deli ugotavlja rdečo nit njihovega v splošno aktualnost umeščenega likovnega ustvarjanja, ki avtorje in razstavljena dela povezuje v prepoznavne dele niti.

 

Razstavljajo:

Bagrat Arazyan, Vladimir Bačič, Igor banfi, Brut Carniollus, Jože Denko, Matjaž Duh, Andreja Eržen, Lučka Falk, Endre Göntér, Endre Göntér, ml., Cvetka Hojnik, Azad Karim, Alojz Konec, Jože Marinč, Peter Marolt, Klavdija Marušič, Slađana Matić Trstenjak, Jožica Medle, Janko Orač, Andrej Perko, Damjana Stopar, Lucija Stramec, Teja Tegelj, Aleksander Vukan Šanji, Kaja Urh

 

***

Pred nami se na tokratni razstavi - mreženju ZDSLU, na kateri sodeluje 25 umetnic in umetnikov, razpira pahljača 75 likovnih del. Večina avtorjev in avtoric se (vendar ne izključno) predstavlja tudi z deli, ki so nastala namensko za tokratno razstavo.

Iskanje rdeče niti, ki jo napoveduje naslov razstave, je bil precejšen izziv, saj so bila dela izbrana s strani društev in sem jih do same postavitve razstave imela moč videti le v digitalni obliki, ki pa ne more nikoli zamenjati pristnega stika med pogledom očesa in likovnim delom. Rdeča nit v tako raznoliki in pestri produkciji ne more biti enoznačna. Prispodoba, ki mi je bila ob njenem iskanju v tem mrzlem zimskem času še najbližje, je, da si lahko povezave med prikazanimi deli predstavljamo kot raznobarvno nit, prepleteno s kvačkanjem v eno samo odejo ali šal.

Velika večina del je narejena v klasičnih likovnih tehnikah, zato toliko bolj izstopajo avtorji, ki so dela ustvarili s pomočjo digitalne tehnologije. Vladimir Bačič gradi svoja dela z močnim svetlo-temnim kontrastom in naglasi v živih rdečih in rumenih odtenkih. Na njegovih abstraktnih printih oko opazovalca občuti vibriranje oblik, ujetih v dinamične kompozicije. Bagratu Arazyanu in Brutu Carniolliusu je skupna tehnika digitalnega kolaža. Arazyan konstruira svoja dela s pomočjo linij in ploskev, s plastenjem pa odpira navidezne prostore. Tako Arazyan kot Peter Marolt se spogledujeta z odmevi (ruskega) konstruktivizma. Slednji nas vabi na tridimenzionalno potovanje med linijami in geometrijskimi oblikami z arhitekturno občutenimi reliefi. Carniollus je za tematiko svojih kolažev Fruits of Passion izbral sadje, preslikano na silhuete delov ženskega telesa, med katerim izstopa granatno jabolko, simbol plodnosti pa tudi modrosti in kreativnosti, ki se povezuje s številnimi antičnimi in biblijskimi zgodbami.

Sledeča zanka na niti so dela, ki v ospredje postavljajo človeško figuro. Najbolj neposredno telesno ljudi upodablja Aleksander Vukan-Šanji v fauvistični barvni paleti. Igor Banfi pa človeško figuro abstrahira do osnovnih oblik silhuete in jo postavi v zabrisani in nedoločljivi svet ob vodi. Njegova meditativna dela se po temi in barvni paleti povezujejo z abstraktnimi deli Klavdije Marušič, ki razmišljujočo in umirjeno plat doživljajskega sveta človeka naglašajo tudi v naslovih, kot sta Počitek in Sanje. Drugi spekter emocij pred nas razgrnejo risbe Teje Tegelj, ki govorijo o svetlobi, ljubezni in hrepenenju ter (erotični) sli po življenju. Sorodno koncept svetlobe v likovnem delu raziskuje umetnica Andreja Eržen. Osvetljeni motivi ljudi in živali na njenih svetlobnih risbah na pleksi steklo tvorijo zgodbe iz fragmentov, prosojnih in hipnih doživljanj utrinkov vsakdana, ki nas popeljejo do naslednje zanke na niti.

Jože Marinč in Alojz Konec čutenja notranjega sveta človeka in scene iz vsakdanjega življenja prevajata v barvit, dinamičen likovni jezik. Marinč upodablja doživete trenutke z energičnimi potezami živih barv, ki zapolnjujejo celotno likovno polje v svojstveni maniri abstraktnega ekspresionizma. Konec v nasprotju z njim pušča praznino, ki živahnim, barvitim motivom dodaja lahkotnost in spontanost otroško-igrive risbe, na katerih v shematskih obrisih prepoznavamo predmete in živali. Drobci vsakdana, ki jih s takšno lahkoto zabeležimo s fotografijami na mobilni telefon, tvorijo snov za premislek o minevanju časa in percepciji sveta okrog nas na delih Kaje Urh, ki digitalne podobe z analognimi potezami sopostavi v nova razmerja in združuje v izvirne motive slike v sliki.

Rousseaujevski klic »Nazaj k naravi!« bi bila naslednja pentlja umetnikov, ki v ospredje svojih del postavljajo krajine in subjektivne vizije narave. Magično moč narave je v odsevih senc skozi kopreno na fotografski film ujel Andrej Perko v svoji seriji Hortus magicus. Odsevi pokrajine v vodi so navdihnili tudi Jožeta Denka, ki zrcali drevesa na površini reke z zabrisanimi impresionističnimi potezami in oblikami. Navidezni neskončni tok reke je v liričnih modrih variacijah na platna ujel Janko Orač. Kapljice vode pletejo abstraktne kompozicije na ozkih platnih in diptihu Damjane Stopar. Simbolika modre barvne palete se pojavi tudi v krajinah Slađane Matić Trstenjak, ki jih avtorica povezuje s svojimi spomini na njej domače kraje. Podobna harmonija modrih in rožnatih odtenkov zapolnjuje lirični in intimni svet barvitih in v obilje cvetov potopljenih tihožitij Lučke Falk. Kontemplacijo ob prizorih dreves in gozda razgrinjajo risbe s tušem Lucije Stramec, ki presenetijo z rdeče-belim kontrastom. Ta naravne prizore spremeni in odtuji razpoznavi v abstraktnem prepletu linij in ploskev. Barvna harmonija in določljiv horizont pa tvorita most do razpoznave panonske krajine na delih Endreja Göntérja st., prostora, polnega kulturnih prepletanj, v katerem avtor išče svojo identiteto. V nasprotju z njim rothkovsko občutena platna Endreja Göntérja ml. nagovarjajo s simboliko zelene barve in govorijo o strukturi in redu v naravi, ki jo poudarjajo tudi naslovi njegovih del. Polje nezavednega, skrivnostnega in posledično strašljivega nam s črnino noči in okroglo obliko meseca odpira Cetka Hojnik, ki si postavlja vprašanje, kaj se skriva na tisti drugi, nam nevidni strani Lune.

Kaj obstaja na drugi strani razuma in dobrega v človeku pa nam pri zadnji zanki razgrinjajo avtorji, ki se v svojih delih družbeno kritično odzivajo na stanje v svetu, vedno bolj razdeljenem s konflikti in uničevalnimi vojnami. Neposredno na grozote vojne opozori Matjaž Duh s klicem in pozivom po končanju agresij na svojih abstraktnih platnih s hiperrealističnimi motivi fotografij. Azad Karim naslika Tiha polja, preplavljena z dežnimi kapljami (ali solzami?) in potopljena v oglušujočo tišino odsotnosti ljudi. Jožica Medle pa v svojevrstnem triptihu v simboličnih barvah raziskuje priokuse čutenj in stanj, ki jih med vojno na poti do zmage okuša človeštvo. Kljub vsemu ohranja njeno zeleno platno v sebi seme upanja na svet, ki ne bo razdeljen in bo v njem mogoče bivati v sožitju.

Zadnja zanka niti kot zadnja nota v skladbi tako zaokrožuje in zaključuje letošnji (i)zbor umetnikov in umetnic. Raznovrstne avtorske poetike so kot glasovi pevcev – po barvi in intenziteti različni, a vsi enako pomembni za ubrano melodijo letošnje razstave. Vsem obiskovalcem želim na tem velikem »koncertu umetnin« veliko užitka ob ogledu!

 

Kristina T. Simončič

Nazaj na seznam